Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Še zadnji avgustovski izlet

Dopust je šel počasi h koncu, a ob ugodnem vremenu je bil čas še za en nor podvig. Mihova Slovenska planinska pot gre še po stari poti, ki od Kamniškega sedla ne nadaljuje proti Okrešlju, Ledini in Rinkam, temveč se povzpne na Tursko goro in iz nje nadaljuje proti Skuti. Krožen izlet si je moj spremljevalec zamislil nekako takole: pri Domu planincev v Kamniški Bistrici pustiva avto, se do večera povzpneva gor do Kamniške koče na Kamniškem sedlu, tam prespiva in navsezgodaj kreneva na pot do Turske gore in Skute ter dol na Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu in nazaj v dolino kolikor naju nesejo noge. Tokrat spet z dvema ruzakoma v katerih sva s seboj poleg obvezne čelade imela še samovarovalni komplet, ker nisva vedela kaj naju čaka do Turske gore, pot na Skuto in iz nje sem ravno lani prehodila že sama, tako da sem vedela, da nama tam ne bo kaj dosti koristil. Odlično sva hodila, ali pa so markacisti na table dejansko napisali kakšno uro hoda preveč :). V dveh urah in pol sva namesto v treh in 45 minut že prisopihala na Kamniško sedlo. Ni se mi dalo, prav zares ne, popoldanski štarti niso ravno v užitek, pot pa je lil z naju v potokih. V koči sva povečerjala, dobila sobo za dva in zazijala, ko so nama povedali, da imajo tuš! Morda celo z vročo vodo. Midva pa tokrat brez brisače :). Nasploh je bila koča pred nekaj leti obnovljena in na hitro spominja že na kakšen hotel, tako lepih wc-jev v hribih še nisva videla :D. Tudi prva od koč je bila, kjer sva dobila "količinski" popust!

V sredo zjutraj sva se odpravila proti Brani, si kmalu nadela čeladi in poplezavala po bolj ali manj strmih delih, ki so bili včasih bolj, drugič manj varovani. Meni je kar letelo, saj sem novo energijo dobila vsakič, ko sem čakala na Miha. V markiranem času, dobrih dveh urah, sva osvojila zahevno Tursko goro in si na vrhu privoščila malico. Pa sva že letela navzdol proti melišču, kjer se začenja zahtevni del na Skuto. Sama sem lani ubrala obratno pot, kjer sva se tokrat dvigala, sem se jaz lani spuščala in od takrat mi je pot ostala v res "lepem" spominu. Mihu se ni zdelo "nič posebnega", a sama sem se znova spraševala, kako sem lani lezla tu dol! Navzgor že vidiš kaj prijeti, kam stopiti, navzdol pa je vse samo navpično in prepadno. Za gor tako nisva imela večjih problemov, no, jaz sem v zgornjem delu spet prijetno počivala na mestih, kjer se je bilo varno ustavit za 5, 10 ali 15 minut ;). Tik pod vrhom je bilo že lani cel kup nakrušenega kamenja, sama sem takrat v blog zapisu komentirala nekaj takega kot "raztreščeni zidaki sredi poti pod Skuto", letos pa je narava nadaljevala svoje delo in tik pod vrhom, ob zadnji zajli je bil aktiven podor. Zajla je dejansko držala skalo, da ni odletela navzdol. Med vožnjo domov sva nato na spletu videla, da so pot na Skuto iz te smeri ravno nekaj časa za najinim podvigom zaprli.

Po osvojitvi Skute sva se odločila na hitro povzpeti še na bližnjo Štruco, ki pa žal ni imela na vrhu nobenega žiga :(. Pod vrhom Skute se je pasla družina kozorogov, njihovi rogovi so bili za vikat! Sledila je dolgočasna pot proti bivaku Pavla Kemperla in Cojzovi koči, ki sem jo prehodila tokrat že četrtič, Miha pa šele prvič. Tudi Cojzova koča je v postopni prenovi, zato naju je že malce zamikalo, da bi dolgo pot zaključila kar tam in pogledala v njihove sobe :). A sva vseeno nadaljevala navzdol proti Kamniški Bistrici. Dobre volje, da nama je podvig uspel, da je tudi Miha nabral še zadnje štemplje v tavisokih hribih, a z bolečimi podplati sva odšla novim podvigom naproti, dejansko sva tokrat tudi dneve za pohodom imela musklfibr. Podvigov je za avgust gotovo konec, tudi za meteorološko poletje, a jesen je tik pred vrati in gotovo bo dovolila, da osvojiva še katerega dvatisočaka. :)