dokupila taveliko plastenko vode, saj sva slišala pogovor oskrbnika z enim od pohodnikov, da ima
le še zadnje 1,5 l flaške vode, ki so cenovno precej bolj ugodne (4,4 evra) kot polliterske. Ko sva poizvedela, da ima ostale pijače še kar nekaj na zalogi in opustila strah, da se bo ponovila zgodba z Zavetišča pod Špičkom (ko je zmanjkalo tako vode kot soka in so ostale samo še pijače z mehurčki ter pivo, pred nama pa je bila še dolga pot do Vršiča), sva se odločila, da zjutraj dokupiva ostalo pijačo. In spet zgodnja sva pot pod noge vzela že okrog pol sedme. Sedem ur dolga pot se ni izkazala le za krajšo od predvidene, temveč tudi za pisano in eno izmed lepših, razgibanih in spet pestrih z zgodovinskimi ostanki, ki jih je dala slutiti že Batognica. Mestoma je bilo treba sicer prečiti melišča in hoditi po šodru, spet drugič po gozdu po serpentinah, pa tretjič med celim nasadom malin. Preko Prehodcev in planine na Kalu sva bila spet zgodnja (okrog enih) na Planini Razor pod Voglom. Še pred tretjo sva bila v sobi, zleknjena v modri posteljnini planinske zveze in sanjala, Miha z zaprtimi, jaz pa večji del časa z odprtimi očmi. Tretji dan je bil za nama, pred nama pa še četrti, previdoma
zadnji dan najine avanture. Tokrat sva se dobro zmenila za polpenzion in za večerjo dobila najprej zelejnjavno juho, nato za glavno jed makaronflajš in še za sladico, Miha palačinke, jaz pa štruklje. Tako obilna večerja se je gotovo poznala tudi pri hoji in energiji naslednji dan.
Tudi četrti dan je bil precej natrpan, šele po osmih urah hoje naju je čakala prva koča, zato je zgodaj zjutraj spet sledilo kupovanje pijače, okrog 5 litrov jo je bilo dobro imeti vsak dan na zalogi, tu pa sva vzela s seboj tudi nekaj kruha, saj ga je nama že zmanjkalo. Vreme ni bilo več stoprocentno. Že zjutraj je bil Triglav v oblakih, tudi pihalo je. Na vezi sem bila z dežurnim meteorologom, ki mi je obljubil, da tam do enih bi pa menda moralo zdržat vreme, kasneje pa bodo že možne nevihte. Najina pot je bila tokrat zares speljana večji del po grebenih, najbolj neugodno za lovljenje strel. Miha sem priganjala kar naprej in tudi sicer imela res dober tempo. Po štirih dneh hoje je bilo prav nevrjetno od kod sem pobirala moči. Miha se mi ni mogel načudit. V uri in 15 minutah sva namesto v markiranih 2 urah dospela na 600 metrov višji Vogel, mahala sva ovcam in vriskala, da nama gre tako dobro. Za prvo malico na vrhu sva si prihranila še dve domači jabolki. Miha se je jezil, saj je v njegovem vso pot skupaj z nama prehodil črv in to čisto brez vsakega napora :D. Po še dobrih dveh urah sva osvojila Rodico, res sva bila kot raketi :). Na tem odseku nama je sicer precej nagajal veter, ki je mene skorajda prestavljal sem in tja ter nama pobiral energijo, na nebu pa so se že zbirali oblaki.
Če sva od Vogla do Rodice potrebovala za okrog 6 km okrog 2 uri časa, gotovo do Črne prsti za podobno razdaljo ne bova potrebovala dosti več, sva menila. Na koncu sva gotovo bila časovno tam tam, a zadnji odsek je prinesel bolj prepaden teren, spuste in vzpone, ki so nama bili že zares odveč. Rame so bolele, podplate sem že začela čutit. Črna prst pa ni bila ne za tem, ne za onim ovinkom, ampak šele tam daleč nekje. Nebo je nad Slovenijo že začelo puščati kaplje, pojavile so se prve nevihte in dogovorila sva se, da pri koči samo popijeva na hitro nekaj in se spustiva z grebena proti dolini do Orožnove koče na planini za Liscem ter pojeva kaj dobrega tam, saj je oskrbnik preverjeno odličen kuhar :). Zemljevid na koči na Črni prsti je zgovoren o možnih smereh pohoda in času, ki ga za smer potrebuješ. Trije fantje so gledali gor in se smejali, da še dobro, da ne gredo naprej na Komno, ker je do tja še 10 ur ali pa na Krn, ker je do tja še kar 14 ur. Miha se je oglasil, da sva pa midva prišla ravno od tam. Pogledali so naju začudeno, nakar je Miha le pojasnil, da sva prespala vmes na planini Razor. Zvedavo je eden vprašal ali sva prišla na Krn z Lepene, Miha pa pojasnil da iz Trente preko Komne :D. Ravno da naju niso vprašali po zdravju, so rekli, da sva malo smer zgrešila :D.
Pot proti Orožnovi koči ni bila nič lepa, dosti shojena, umazani in deloma spolzki kamni so zahtevali dvojno previdnost. Pot kar ni in ni šla navzdol, da naju je že skrbelo, da naju bo ploha ujela še preden bova dosegla kočo. Šlo je za las, da bi bila res mokra. Ravno na ravnini pred kočo so začele padati prve debele kaplje. Nevrjetno. Tako ali tako sva si nameravala vzeti nekaj več časa za počitek tam, s skupnimi močmi sva pojedla odlična štrudelj in pasulj in se po plohi odpravila v dolino. Do Bohinjske Bistrice je vodila pot, a vlekla se je kot štrena. Kot za hec niti na oznakah ni bilo nikoli zapisanega časa, ki ga potrebuješ, da dosežeš cilj. Ploha je ravno toliko zmočila tla, da so bili kamni še bolj mastni. Bljah! Previdno sva nadaljevala in po okrog uri in pol dosegla Bistrico. Sprehodila sva se do avtobusne postaje, nato do kampa Danica od kjer brezplačni prevoz pelje do Bohinjskega jezera. Kaj je sledilo si verjetno mislite. Kopalke gor, ja, tudi te sva preventivno imela s seboj :) in umit se po štirih dneh v toplo jezero. Do plavanja nama ni bilo preveč, zato sva se samo še posušila na sončku, se sprehodila še do sladoleda, ki je skorajda edina poceni stvar v Bohinju :P in počakala na avtobus proti Ljubljani. Da je bil dan še dobro zaključen, sva doma naročila za večerjo pico, kako je teknila! :)
Izkupiček najinega izleta je bil večplasten. Porabila sva prve 4 dni dopusta, na polno izkoristila dneve, se na nek način spočila, spet na drugi način razmigala. Glavno pa je seveda, da sva nabrala
kar nekaj žigov. Povezala sva še moj večji manjkajoči del Slovenske planinske poti, kar pomeni, da mi sedaj manjkajo samo še 4 žigi na poti od Škocjanskih jam do Ankarana. Končno je letos le možno, da zaključim s to potjo, ki sem jo z optimizmom začela že leta 2014, ko sem uspela v praksi uresničit le en izlet. Čeprav bi bilo pot smiselno zaključit sedaj s skokom v morje, bo zaključek poti še nekoliko počakal. Morda umes prehodiva še katerega od krajših manjkajočih odsekov (zgolj zaradi slabe vesti :)), ali dopolniva pohode, ki manjkajo še Mihu, da zaključiva s potjo skupaj. Mihu pa diši v prvi vrsti spet osvojitev Triglava, tako da bo najbrž naslednji cilj še med dopustom prav to, da ne zgubiva vse te volje in kondicije, ki sva jo zbirala vse štiri dni. :)
Še beseda o stroških tovrstnega izleta. Glavni strošek običajno ni prenočišče, ampak hrana, ali še
bolj pogosto pijača, ki je draga kot žefran, potrebuješ jo pa zares nujno. Tako naju je na dan prišlo
skupaj med 70 in 80 evri. Nekaj malice sva imela s seboj, večinoma čokoladice, oreščke, sadje,
kruh, suhe klobase in pijačo za prvi dan, ostalo je bilo treba kupovat, tako ali tako pa tudi
vsak dan paše pojesti kaj toplega. Na srečo sva pri masi nahrbtnika tokrat lahko prihranila na račun
čelade in samovarovalnega kompleta, ki sva ga tokrat z mirno vestjo pustila doma, a hkrati to maso
deloma nadomestila s tevicami oziroma natikači, ki so se izkazali za zares priročne! Nahrbtnika
sicer nisva stehtala, a po oceni sta bila težka vsak okrog 10 kg. Zelo uporabna je bila tudi
krema za sončenje, saj naju je sonce že prvi dan nekoliko opeklo kljub deloma oblačnem vremenu.
Ostale dni sva se tako bolj pridno mazala. :)
Miha je proti koncu pohoda vprašal, kam bova pa drugo leto šla v hribe za več dni, ker bo Slovenska planinska pot zaključena? Kdo ve, hribov je ostalo še nešteto! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar