Že v sredo nisva več zdržala v dolini. Slaba vremenska napoved za konec tedna naju je zvabila, da uresničiva Mihov 10. in moj 3. vzpon na Triglav. Moj edini pogoj za ponovni obisk tega vršaca je bil, da greva po eni od poti, po kateri v preteklih dveh vzponih še nisem šla, kar pa ni bilo težko, saj je poti, ki vodijo proti najvišjemu vrhu Slovenije malo morje. Tako je Miha izbral pot iz Krme na 930 m nadmorske višine mimo doma Planika pod Triglavom, na sam vrh 2864 m visoko. Zaradi vseeno že velike možnosti popoldanskih ploh in neviht sva se odločila za zgodnji start, budilko 3:30, pot od doma 4:10 in začetek hoje 5:10. Kar nekaj nas je pot začelo tako zgodaj, da smo še skoraj celo uro morali hoditi z naglavnimi lučkami, da se nismo preveč spotikali čez kamenje na poti. Poleg zgodnjega starta pa sva poizkusila tudi s super izvedbo glede prtljage. Seveda sva vzela s seboj le najnujnejše in vse spravila v en nahrbtnik, ki ga je nosil Miha :D. Moja edina zadolžitev je bila, da hodim gor v dobrem tempu, kar pa je bilo ob odsotnosti težkega nahrbtnika na mojih ramenih skoraj mala malica :). Po treh urah sva bila že na Planiki, čeprav je do tam iz doline markirano 4 ure in pol in v 4 urah in pol skupaj s postanki in čakanjem ljudi v vrsti, sva že stala spet skupaj na Triglavu, kjer bi po markacijah morala stari šele po šestih urah. Pri Planiki sva pametno pustila tako palice kot tudi nahrbtnik, v žep spravila pol litra pijače in knjižico za žige ter na glavo poveznila čelado in oblekla dolge rokave. Na vrhu je sledilo obvezno slikanje za dokaz, nato pa sva čimprej želela v dolino, saj so se oblaki že zbirali od samega jutra. Dolgrede sva spet naletela na skupino, ki jo je bilo treba nato le prehitet zaradi gobezdavega vodnika na čelu kolone, ki je mislil, da s svojimi razlagami na mestu ob pogovoru s prvo pohodnico v koloni ne ovira še vseh ostalih, ki hočejo čimprej na ali z Triglava. Pot navzdol bi minila brez večjih posebnosti, če ne bi že kmalu pod Planiko začele padati prve kaplje, ki so se nadaljevale v prvo ploho. Miha je ravno slekel jakno, zato se mu je niti ni dalo obleči nazaj, jaz sem na srečo imela tako, da je kapuca ščitila vsaj moje lase. Ko sva se po že drsečem kamenju spustila do Prgarce je seveda dež ponehal, a sem predlagala, da vseeno nadaljujeva s potjo, saj konec plohe še ni pomenil konec dežja za danes. Ploh je bilo do cilja še okoli 5, a nižje so bile nad nama vsaj krošnje, ki so prestregle večino kapljic. Samo da je Miha omenil, da poglej, dež je nehal, je spet začelo kapljat, dež ni dojel, da ga ne kličeva :D. Ob prihodu domov naju je jutranja utrujenost zaradi zgodnjega ustajanja le dosegla, da sva oba morala it malo poležat, a naslednji dan ni bilo zaradi hitrega pohoda nobenega musklfibra, samo nasmeh do ušes. :)
 |
| Že zjutraj okrog pol desetih taka gužva gor, kako je šele sredi dneva in popoldne. |
 |
| Proti vrhu in |
 |
| Proti Malem Triglavu. |
 |
| Toliko se je videlo v dolino zaradi megle. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar