Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: 4 dnevi Julijcev ali Diham za ovratnik Slovenski planinski poti

Prihod dopusta se je vlekel kot le kaj, a na koncu je 15. avgusta le prišel. Že dneve prej sem v strahu pogledovala proti vremenski napovedi, saj je hribolazenje precej odvisno od nje. Pa me ni skrbel dež v obliki ploh, a neviht v gorah, sploh na grebenih po katerih je predvidena pot potekala, si zares nisem želela doživeti. Ravno prav se je hladna fronta že v torek pomaknila čez Slovenijo, hribom niti ni pustila veliko padavin, je pa ohladila in stabilizirala ozračje, tako je bilo vreme kot nalašč za začetek pohajanja takoj prvi dan dopusta. Avanturo tokrat nisva začela z dvema avtoma, ampak sva se raje pustila zapeljat v Trento zgodaj, ko ljudje še niso v kolonah vozili proti romarskim mestom. Že med vožnjo na zadnjih sedežih sva vzdihovala ob neskončnih pogledih na hribe, ki sva jih deloma prehodila že lani, v pričakovanju na še lepše razglede pa so naju že srbeli podplati.

S hojo sva začela razmeroma pozno, šele okrog pol devetih, a zaradi dolge vožnje ni šlo prej. V Trenti sva se od TNP središča sprehodila do začetka Zadnjice, se sprehodila po njej in sledila napisu Zasavska koča na Prehodavcih. Do tja je bilo markirane 4 ure hoda, in dobrih 1400 m vzpona. Zagona za pot sva imela dovolj, le moja pohodna palica mi jo je zagodla. Za trenutek sem ignorirala dejstvo, da popravljena palica ni več možna za nastavljanje višine, jo odvila, podaljšala in nato se je vrtela v tri dni in se ni hotela več prišraufati. Jezna nase že na samem začetku sem vztrajala, da bom hodila pa pač z eno, ko mi je Miha ponujal svoji dve, a z enim očesom sem premerila vsako palico, ki je ležala blizu poti. Slednjič sem s tal pobrala palico, ravno primerno za hojo. S haklčkom za prst in še malo ukrivljeno. Miha mi jo je še prikrojil, da je bila ravno prav visoka in z njo je bil pohod vnaprej lažji.

Med potjo sva pogledovala proti Pogačnikovem domu na Kriških podih in Razorju, pa Luknji, kjer sva že hodila v preteklih letih. Šla sva mimo nekaterih snežišč, si dolila vode v izvirčku ob poti in precej hitro napredovala. Prej kot v štirih urah sva bila že na Prehodavcih. Pomalicala sva, jaz zelenjavno juho, Miha pa suho klobaso iz ruzaka in že hitela proti Triglavskim jezerom. Na tej poti sva srečala številne tujce, saj ni čudno, ko pa pot ponuja številne male in velike jezerce in pravo romantiko. Bujno rastje pa poskrbi tudi za rastlinsko pestrost. Letos v hribih primanjkuje vode, tudi nevihte so se Julijcev letos precej dobro izogibale, zato se to pozna tudi na Triglavskih jezerih, še dobro da je jesen že blizu. V koči pri Triglavskih jezerih si je Miha privoščil štrudelj in hitela sva proti najini zadnji postojanki tega dne - Domu na Komni. Tudi tam se je trlo tujcev, pot pa sva enkrat že prehodila, tako da sva s hitrim tempom in le redkimi pogledi levo desno premagovala kilometre. Po dobrih 8 urah hoje in več kot 20 km sva končno sezula gojzarje in se preobula v tevice in natikače, še kako so bile najine noge vesele dodatnega para obuval :). Za večerjo sem si prvioščila makarone z bolonjsko omako, Miha pa kranjsko klobaso, podelila pa sva si še palačinke in se okrog osmih že parkirala v sobi s štirimi ležišči.

Nov dan je prinesel nove izzive in kasneje tudi nove zmage. Obvezen zajtrk z jajci spada med klasični hribovski zajtrk. Sledi plačilo nočitve in ostalih priboljškov pa nakup pijače za sledeči dan, kar skupaj znaša za dve osebi skoraj toliko kot nočitev v hotelu (okoli 80 evrov), nato pa v prvo, drugo in tretjo prestavo ter pot pod noge. Prejšnji večer je Miha še uspel popravit mojo pohodno palico in čas je bil, da drugi dan hoje poizkusim kako mi gre z dvema enakima palicama. Po celem dnevu hoje z njo, mi jo je bilo kar škoda zavreči, a s sabo je nisva mogla nesti, zato sem jo postavila ob pot in morda bo še komu pomagala pri osvajanju željenih poti. :)

Pot po Komni se je vlekla, še posebej zato, ker sva v daljavi videla stezico po kateri bova hodila čez nekaj kilometrov. Ko sva le dosegla sedelce, kjer se je začel spust do Krnskega jezera sva naletela na dva tujca. Z zemljevidom v roki naju je ogovoril mlad fant, da kod se nahajamo. Bili smo izven njegovega zemljevida na poti proti Koči pri Krnskih jezerih, kar sva uspešno razložila. A fant je bil prepričan, da je njegov željeni cilj bil nekaj enakega, čeprav Koča pri Triglavskih jezerih :). Onadva sta izgubila 2 uri hoda tisti dan, midva pa se na srečo nisva nič izgubljala, saj je označenost v Julijcih na teh delih res več kot odlična.

Pri Koči na Krnskih jezerih sva pomalicala iz ruzaka in si privoščila samo osvežilno pijačo in že sva letela do Krnskega jezera. Nekateri ljudje so ob njem sedeli kot bi bili na plaži in uživali v dnevu, naju pa je čakala še osvojitev Krna. Noge sva le malo čutila, bolj so naju bolele rame, saj niso bile navajene nositi na sebi tako težkih nahrbtnikov. Pa sva tudi to mogla hočeš, nočeš, potrpet. Od Krnskega jezera se je pot povzpela za slabih 800 višinskih metrov na sam Krn, ki je predstavljal najin končni cilj drugega dne in najvišji del najine štiridnevne avanture. Na Krn sva prispela precej zgodaj, že okrog 13h, k čemur je pripomogel tudi zgodnji štart (okrog pol sedmih). Le pot proti vrhu se je vlekla, saj je bil vrh skrit za predvrhom, kjer se je senčil trop ovac. Na Krnu sva najprej zaradi zgodnje ure pomalicala iz nahrbtnika, nato pa si kasneje privoščila joto in štrudelj izpod rok Azijke, ki je poleg Slovenskega oskrbnika prisotna v tretji najvišji planinski postojanki v Sloveniji Gomiščkovem zavetišču na Krnu. Zavetišče so pred kratkim zasilno odprli, saj so morali popraviti sončno elektrarno in še nekatere druge stvari, tako da sva imela res srečo, da zavetišče ob najinem prihodu ni bilo zaprto.

Že pred osvojitvijo Krna, je Miha ob križpotju predlagal, da zvečer zaradi preobilice časa obiščeva še bližnjo Batognico, nato sva to pred sončnim vzhodom na mojo pobudo res naredila. Sicer brez žiga, a s številnimi ostanki vojne, bunkerji, obzidji in vojaškimi ostanki je ponujala tudi lep razgled na Krn in ostale Julijske vršace, ki pa so se sploh tavišji skrivali v oblakih. Pri zavetišču sva zares počakala še, da je sonce zašlo in se odpravila spat na skupna ležišča.