Še zadnji avgustovski izlet

Dopust je šel počasi h koncu, a ob ugodnem vremenu je bil čas še za en nor podvig. Mihova Slovenska planinska pot gre še po stari poti, ki od Kamniškega sedla ne nadaljuje proti Okrešlju, Ledini in Rinkam, temveč se povzpne na Tursko goro in iz nje nadaljuje proti Skuti. Krožen izlet si je moj spremljevalec zamislil nekako takole: pri Domu planincev v Kamniški Bistrici pustiva avto, se do večera povzpneva gor do Kamniške koče na Kamniškem sedlu, tam prespiva in navsezgodaj kreneva na pot do Turske gore in Skute ter dol na Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu in nazaj v dolino kolikor naju nesejo noge. Tokrat spet z dvema ruzakoma v katerih sva s seboj poleg obvezne čelade imela še samovarovalni komplet, ker nisva vedela kaj naju čaka do Turske gore, pot na Skuto in iz nje sem ravno lani prehodila že sama, tako da sem vedela, da nama tam ne bo kaj dosti koristil. Odlično sva hodila, ali pa so markacisti na table dejansko napisali kakšno uro hoda preveč :). V dveh urah in pol sva namesto v treh in 45 minut že prisopihala na Kamniško sedlo. Ni se mi dalo, prav zares ne, popoldanski štarti niso ravno v užitek, pot pa je lil z naju v potokih. V koči sva povečerjala, dobila sobo za dva in zazijala, ko so nama povedali, da imajo tuš! Morda celo z vročo vodo. Midva pa tokrat brez brisače :). Nasploh je bila koča pred nekaj leti obnovljena in na hitro spominja že na kakšen hotel, tako lepih wc-jev v hribih še nisva videla :D. Tudi prva od koč je bila, kjer sva dobila "količinski" popust!

V sredo zjutraj sva se odpravila proti Brani, si kmalu nadela čeladi in poplezavala po bolj ali manj strmih delih, ki so bili včasih bolj, drugič manj varovani. Meni je kar letelo, saj sem novo energijo dobila vsakič, ko sem čakala na Miha. V markiranem času, dobrih dveh urah, sva osvojila zahevno Tursko goro in si na vrhu privoščila malico. Pa sva že letela navzdol proti melišču, kjer se začenja zahtevni del na Skuto. Sama sem lani ubrala obratno pot, kjer sva se tokrat dvigala, sem se jaz lani spuščala in od takrat mi je pot ostala v res "lepem" spominu. Mihu se ni zdelo "nič posebnega", a sama sem se znova spraševala, kako sem lani lezla tu dol! Navzgor že vidiš kaj prijeti, kam stopiti, navzdol pa je vse samo navpično in prepadno. Za gor tako nisva imela večjih problemov, no, jaz sem v zgornjem delu spet prijetno počivala na mestih, kjer se je bilo varno ustavit za 5, 10 ali 15 minut ;). Tik pod vrhom je bilo že lani cel kup nakrušenega kamenja, sama sem takrat v blog zapisu komentirala nekaj takega kot "raztreščeni zidaki sredi poti pod Skuto", letos pa je narava nadaljevala svoje delo in tik pod vrhom, ob zadnji zajli je bil aktiven podor. Zajla je dejansko držala skalo, da ni odletela navzdol. Med vožnjo domov sva nato na spletu videla, da so pot na Skuto iz te smeri ravno nekaj časa za najinim podvigom zaprli.

Po osvojitvi Skute sva se odločila na hitro povzpeti še na bližnjo Štruco, ki pa žal ni imela na vrhu nobenega žiga :(. Pod vrhom Skute se je pasla družina kozorogov, njihovi rogovi so bili za vikat! Sledila je dolgočasna pot proti bivaku Pavla Kemperla in Cojzovi koči, ki sem jo prehodila tokrat že četrtič, Miha pa šele prvič. Tudi Cojzova koča je v postopni prenovi, zato naju je že malce zamikalo, da bi dolgo pot zaključila kar tam in pogledala v njihove sobe :). A sva vseeno nadaljevala navzdol proti Kamniški Bistrici. Dobre volje, da nama je podvig uspel, da je tudi Miha nabral še zadnje štemplje v tavisokih hribih, a z bolečimi podplati sva odšla novim podvigom naproti, dejansko sva tokrat tudi dneve za pohodom imela musklfibr. Podvigov je za avgust gotovo konec, tudi za meteorološko poletje, a jesen je tik pred vrati in gotovo bo dovolila, da osvojiva še katerega dvatisočaka. :)

Kamniško sedlo na obzorju.

Maline na poti za posladek.

Družinica kozorogov.

Grintovec in Kočna.

Poišči Miha in ja, slika je prav obrnjena :).

Zajla drži skalo :-O.

Ampak res, kako polžki pridejo tako visoko...

Od sneženja pred nekaj dnevi je še cel kup snežišč, se gremo kepat! :)

"Sod brez dna".

 

Logarska dolina.

Skuta.

Bivak.

Slap "Savica" je rekla Veronika XD in tudi "Bohinjska Bistrica" Kamniški XD

Na Triglav tretjič

Že v sredo nisva več zdržala v dolini. Slaba vremenska napoved za konec tedna naju je zvabila, da uresničiva Mihov 10. in moj 3. vzpon na Triglav. Moj edini pogoj za ponovni obisk tega vršaca je bil, da greva po eni od poti, po kateri v preteklih dveh vzponih še nisem šla, kar pa ni bilo težko, saj je poti, ki vodijo proti najvišjemu vrhu Slovenije malo morje. Tako je Miha izbral pot iz Krme na 930 m nadmorske višine mimo doma Planika pod Triglavom, na sam vrh 2864 m visoko. Zaradi vseeno že velike možnosti popoldanskih ploh in neviht sva se odločila za zgodnji start, budilko 3:30, pot od doma 4:10 in začetek hoje 5:10. Kar nekaj nas je pot začelo tako zgodaj, da smo še skoraj celo uro morali hoditi z naglavnimi lučkami, da se nismo preveč spotikali čez kamenje na poti. Poleg zgodnjega starta pa sva poizkusila tudi s super izvedbo glede prtljage. Seveda sva vzela s seboj le najnujnejše in vse spravila v en nahrbtnik, ki ga je nosil Miha :D. Moja edina zadolžitev je bila, da hodim gor v dobrem tempu, kar pa je bilo ob odsotnosti težkega nahrbtnika na mojih ramenih skoraj mala malica :). Po treh urah sva bila že na Planiki, čeprav je do tam iz doline markirano 4 ure in pol in v 4 urah in pol skupaj s postanki in čakanjem ljudi v vrsti, sva že stala spet skupaj na Triglavu, kjer bi po markacijah morala stari šele po šestih urah. Pri Planiki sva pametno pustila tako palice kot tudi nahrbtnik, v žep spravila pol litra pijače in knjižico za žige ter na glavo poveznila čelado in oblekla dolge rokave. Na vrhu je sledilo obvezno slikanje za dokaz, nato pa sva čimprej želela v dolino, saj so se oblaki že zbirali od samega jutra. Dolgrede sva spet naletela na skupino, ki jo je bilo treba nato le prehitet zaradi gobezdavega vodnika na čelu kolone, ki je mislil, da s svojimi razlagami na mestu ob pogovoru s prvo pohodnico v koloni ne ovira še vseh ostalih, ki hočejo čimprej na ali z Triglava. Pot navzdol bi minila brez večjih posebnosti, če ne bi že kmalu pod Planiko začele padati prve kaplje, ki so se nadaljevale v prvo ploho. Miha je ravno slekel jakno, zato se mu je niti ni dalo obleči nazaj, jaz sem na srečo imela tako, da je kapuca ščitila vsaj moje lase. Ko sva se po že drsečem kamenju spustila do Prgarce je seveda dež ponehal, a sem predlagala, da vseeno nadaljujeva s potjo, saj konec plohe še ni pomenil konec dežja za danes. Ploh je bilo do cilja še okoli 5, a nižje so bile nad nama vsaj krošnje, ki so prestregle večino kapljic. Samo da je Miha omenil, da poglej, dež je nehal, je spet začelo kapljat, dež ni dojel, da ga ne kličeva :D. Ob prihodu domov naju je jutranja utrujenost zaradi zgodnjega ustajanja le dosegla, da sva oba morala it malo poležat, a naslednji dan ni bilo zaradi hitrega pohoda nobenega musklfibra, samo nasmeh do ušes. :)

Že zjutraj okrog pol desetih taka gužva gor, kako je šele sredi dneva in popoldne.

Proti vrhu in

Proti Malem Triglavu.

Toliko se je videlo v dolino zaradi megle.