Prvi dvatisočak na Slovenski planinski poti

Po manj kot tednu dni, malo zaradi "podaljšanega vikenda", lepega vremena in družbe, se je Slovenska planinska pot včeraj nadaljevala. Cilj je bil jasen, in sicer osvojitev prvega dvatisočaka na Slovenski planinski poti, to je Raduhe, ki je visoka 2062 m. Podviga sta se z mano lotili za hribolazenje zagnani Katja in Neža :).

Spodaj smreke, zgoraj macesni.

Pogled na kočo na Grohatu iz višine.

Štart je bil razmeroma pozen, saj sem prejšnjih dvakrat ob tem času že začela hoditi, a smo se vsaj razmeroma naspale in bile tako pripravljene na nove dogodivščine. Temperatura je bila primerna za hojo, kljub temu je mestoma zapihal vetrc, zaradi katerega smo morale navleči nase dodatno plast dolgih rokavov, pa se je kaj kmalu le-ta polegel, in spet je bilo treba preklopiti nazaj na kratke rokave.

Alpski svet, skale, kamenje in borovci.

Pogled skozi okno.

Sprehod po pisani dolini.

Še smo na pravi poti!

Manjše jezerce namenjeno napajanju drobnice?

Tam gor smo bile, uf!

Popoldanski razgledi daleč, daleč stran.

Tokratnjo turo smo začele pri najvišje ležeči kmetiji Bukovnik (1327 m nad morjem), se od tam sprehodile do Koče na Grohatu in dalje čez Durce do vrha Raduhe. Z vrha Raduhe pa nato proti Koči na Loki in nato nazaj preko Durc do Grohata in kmetije Bukovnik. Hoje za okrog 5 ur, prehojenih slabih 1300 m višinske razlike, skupni izplen pa so kar trije pridobljeni žigi! Poti nismo nadaljevale od Koče na Grohatu proti Robanovemu kotu, kot je po planu po Slovenski planinski poti, saj je sledeča pot zaprta, zaradi odloma stene, ki je zasula planinsko pot (več tukaj: Zaprta pot z Globelnika do Koče v Grohotu pod Raduho), prav tako še ostaja neodkrita oziroma z moje strani neprehojena pot med planino Vodol ter Kočo na Loki.  

Pot je sestavljena iz takih in drugačnih stopnic,

preči pa tudi obsežna melišča.

Zelo zahtevna pot pride na vrsto naslednjič, saj je samovarovalni komplet že kupljen :).

Tihožitje :).

Večina hoje je potekala nad 1600 m nad morjem, ki predstavlja gozdno mejo oziroma alpski pas. Temu primerno je bilo tudi rastljinje, ki je bilo glede na pretekle ture veliko bolj raznovrstno in pisano. Smreke in bukve so zamenjali macesni in borovci, tla pa so prekrivala raznovrstna zelišča, trave in pisani cvetovi cvetlic. Naša pot je prečila melišča ter bila vsa polna malih in večjih kraških pojavov. Kljub petku smo srečale precej pohodnikov. Poleg obveznih mravelj pa še metulje, kavke, čredo ovac in krav. Pri hiši na Loki pa smo naletele še na dva spuščena pujsa, ki sta nevrjetno uživala v naravi, ki ju je obdajala :).

Koča na Loki.

Midva mava se fajn,

če vam prav je al ne. :)