Med kravami in smrekami

Po planu je bil tokrat (v nedeljo) na vrsti izlet od Doma na Smrekovcu, preko samega vrha Smrekovca do Kamna (Komna) in Koče na Travniku, vse do Koče na Loki pod Raduho. Spanec sem malenkost, no pravzaprav kar za celo uro, podaljšala glede na odhod na prejšnjo dogodivščino in se z avtom odpeljala do tja, kjer sem zadnjič pot končala, in sicer prav nekaj metrov stran od Doma na Smrekovcu na 1375 m nad morjem. Bila sem dovolj zgodnja, da nisem srečala praktično nikogar po mestoma ozki poti skozi gozd, no kolesarja, ki se je že navsezgodaj vračal iz Smrekovca in srno, ki je prišla pokukat do ceste ne smem pozabit omenit. Kljub temu pa se je s parkirišča v gozd že odpravljal mlad par s piknik košaro. Zagrizla sem v hrib in kmalu ugotovila, da sem praktično brez energije, saj zajtrkovala nisem, kdaj je bil včeraj zadnji obrok, pa se nisem več spomnila. Tako sta me dohitela in prehitela dva gospoda s psom in odhitela lahkih korakov naprej. Najprej sem se po pašniku mimo krav sprehodila do Smrekovca na nadmorski višini 1577 m, se nagledala prvih razgledov, preštela meglice, ki so se še vedno zadrževale v dolinah od včerajšnjega dežja in že hitela dalje po shojeni poti, ki je niso shodili pohodniki, temveč živina.

Jutro pri Domu na Smrekovcu.

Piramida na vrhu Smrekovca.

Pot je seveda vodila med številnimi smrekami, borovnicami in včasih neprehodnimi visokimi in gostimi travami.

Smreke vsenaokrog, nedvomno ima Smrekovec premišljeno izbrano ime.

Arnika.

Borovnice tudi tokrat še niso bile zrele, morda čez kakšnih 14 dni, takrat pa bo tudi pohodnikov v teh koncih več kot običajno.

Na 1679 m, na vrhu Kamna, je radiomater lovil zvoke iz Sierre in Ontaria? No vsekakor nisem razumela niti ene besede poleg teh dveh, morda je bil pa tujec :D.

Radioamater na Kamnu v akciji.

Še vedno moja najljubša na dosedanji poti - Uršlja gora

Na poti proti Koči na Travniku se je pot začela spuščati. Teren je bil občasno težko prehoden, zaradi na novo narejene gozdne ceste in nevrjetne količine blata na njej, ki se je kaj rad tako udiral kot tudi lepil na pohodne čevlje.

Blato tu, tam in na pohodnih čevljih.

Pri koči je bilo polno pohodnikov, žal pa so imeli na voljo zgolj pijačo. Ura je bila še zgodnja, zato sem se sprva res odpravila naprej še do Koče na Loki pod Raduho, a so kaj kmalu nebo zagrnili oblaki čez in čez in pojavile so se prve kaplje. Še dobro, da je gozd razmeroma gost tukaj, a kljub temu sem se, ko sem prišla do najnižje točke te trase, kar takoj obrnila in zagrizla nazaj v hrib, saj bi ob morebitni daljši plohi morala kod počakati in bi se proti Domu na Smrekovcu vračala že v večernih urah. Mestoma je bilo še tako hladno, da sem morala na roke natakniti rokavice (še dobro, da sem jih imela s seboj). Poleg krav in številnih mravelj, ki so tokrat večinoma že prebivale znotraj (za njihovo velikost) ogromnih kupol - mravljinčjih "mošej", sem naletela tudi na veverico, ki je stekla po poti ravno pred menoj, a mislim, da jih je bilo na smrekah kar nekaj, saj so mestoma storži leteli z njih kar vse počez :). Opazila sem tudi malo rovko, ampak je tako bežala pred menoj, da mi ni uspelo slikati niti njenega repa :).

Tudi v hribih je že suša.

Umetnost nad 1500 m nad morjem.

Še dobro, da so krave naredile pot med sicer neprehodno in gosto travo.

Kamen iz druge perspektive.

Posebne praproti.

Eni se niso pustili motit ob popoldanski malici.

Spet razgled na termoelektrarno.

Najlepše travniške cvetlice :).

Pot nazaj so tacale pred mano krave in na pašniku proti Smrekovcu sem spet naletela na skupino s telički. Nekateri se sploh niso pustili motiti, a kljub temu sem jih ob varnostni razdalji obšla. Ko sem prišla iz ograde, sem zagledala opozorilno tablo "Pozor, hud bik!", ups :). Na poti nazaj sem srečala še nekaj pohodnikov in se ob povratku ustavila še v Domu na češnjevem štrudlju in Fructalovem soku iz črnega ribeza - kakšen luksuz! V upanju, da je ura dovolj pozna, da ne bom srečala nikogar, ki se bo šele odpravljal z avtom na vrh, sem se odpravila proti dolini in kaj kmalu sredi ničesar naletela na skupino živine. Kar sredi ceste, daleč od pašnikov, so jo meni nič tebi nič maširale pred menoj v dolino. Sprva niti niso opazile, da se vozim za njimi, ko pa sem avto ustavila in premišljevala, katerega bolj ali manj miroljubnega orodja naj se poslužim, so začele pogledovati nazaj in se umikati. Kakšne 5 km/h sem nato res počasi peljala mimo njih, da ne bi katero prestrašila in bi skočila na avto.

Ko sem se le pripeljala nazaj v civilizacijo na asfaltirano cesto, sem jo namesto čez Ljubno in po avtocesti ubrala kar po "bližnjici" do Kamnika in dalje proti domu. Tokratnji izplen je bil okrog 25 prehojenih kilometrov in nič žigov, bo pa zato naslednjič bera toliko večja, ko bo na vrsti tudi prvi dvatisočak na moji poti.