Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Budilka vedno zvoni eno uro prezgodaj

Počasna sem. Če ne bi časa in korakov zapravljala za pot nazaj proti avtu in s tem podvajala večino že prehojene poti, bi bila danes že bliže moji NAJVEČJI želji zadnjih 8 let. Ja, vem, smejete se, ljudje si pa ja lahko zamislimo boljše želje - največkrat manj uresničljive želje, kot to, da bi prisopihala na Triglav (pa pravzaprav sploh ne, nevrjetno srečna bi bila, če bi v teh osmih letih bila sreča do tolikšnje mere na moji strani, da bi stopila na Kredarico) in še te se uresničijo slej ali prej, ponavadi še v veliko krajšem času.

Kakorkoli že, skoraj mesec je že bil naokoli, kar smo s puncami prehodile Pot ob žici, še več časa pa je minilo od zadnjega pohodniškega podviga po Slovenski planinski poti. Predvsem zaradi problemov s prevozom se nikamor nisem odpravila prej, tako so me podplati z vsakim dnem bolj in bolj srbeli, glava ni več zdržala pisarniškega zraka in čeprav temperature te dni niso nič kaj prijetne, sem se v petek zvečer na vrat na nos odločila, da je čas za novo dogodivščino. Zaradi hipne odločitve ni bilo družbe za z menoj in ravno zato sem celo noč premlevala, če si sploh upam iti sama, če naj raje opustim zamisel in čakam na boljše čase. Pa sem vseeno šla. Pustolovski duh je tudi tokrat premagal strah in negotovost. Pogumno sem si zastavila, da se bom na pot odpravila že ob peti uri zjutraj, saj se počasi ta čas že začenja daniti, ampak ob jutranji budilki okrog pol petih mi je v glavi donel ob melodiji le zvok lastnih misli..."Zakaj ura vedno zvoni eno uro prezgodaj?" :) Pa sem vseeno ubogala noge, ki so res želele prehodit novih 20 in več kilometrov. Po nekajdnevnih več kot 30 stopinjah Celzija po nižinah, sem si tudi na okrog 1300 m nadmorske višine obetala okrog 20 °C, zato je bil zgodnji start nujen. Peljala sem se spet na vzhodni del naše državice. Letos sem to pot prevozila in obiskala te kraje že večkrat kot prej v celem življenju. Že navsezgodaj je bil na avtocesti cel kup mističnih meglic, ampak cesta je bila prazna kot le kaj.

A brez težav menda skoraj nikdar ne gre. Morda bi do Belih Vod, kjer sem tokratnjo dogodivščino nameravala začeti, prišla kaj prej, če bi s sabo imela sopotnike, ki bi mi svetovali, naj upoštevam oznake, ki so opozarjale na zaprto cesto pred menoj, vsekakor pa vem, da če bi bila z menoj sestra, da bi krenili naprej, z mislijo, češ, saj se bo promet sprostil prej, kot bi prišle po obvozu. No ja, že ob mojem odhodu so ob prometni nesreči zaprli celo avtocesto v bližini Trojan, po radiu v času moje vožnje niso niti enkrat sporočili "vesele" novice in tako sem, ko bi že morala parkirati pri cerkvi svetega Andreja, raje delala družbo ostalim jutranjim nadobudnežem, ki so bili večinoma iz Romunije, Madžarske in podobno "eksotičnih" držav, okrog pol sedmih šele štartala od Trojan dalje. Počitek v avtu mi sicer ni pokvaril motivacije, sem se pa ob vsaki kaplji potu ob hoji preklinjala, ker nisem ubrala poti obvoza.

Tako sem se kakšno uro kasneje le pripeljala do vasice, parkirala avto na parkirišču v bližini edinega drevesa, zaradi česar sem si bila nevrjetno hvaležna ob vrnitvi nazaj in se sprva par korakov odpravila v nasprotno smer. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj pot vodi navzgor, v klanec, ki ga še avto komaj pelje v drugi prestavi, po poti, kjer sem se pripeljala navzdol - v navodilu za začetek poti je bilo napisano pojdite po poti naprej (in ne nazaj). Ob pogledu na zemljevid sem opazila, da do sledečega parkirišča vodi mreža neštetih cest in poti, tako sem imela res srečo, da sem v prvo prišla do cilja in se nisem kod vozila v krogih - tega morda sprva v jutranjih urah niti ne bi opazila :), a sem kljub tem prišla na izhodišče iz druge smeri, kot je bilo predvideno. Nič, zagrizla sem torej v klanec, ker mi je tako svetoval starejši gospod, ki je že navsezgodaj kosil travo tamkaj in se mimo nekaj kmetij odpravila lahkih nog naokrog. Ampak klanec je bil preprosto tudi za to zgodnjo uro, za ne spet toliko pretoplo jutro, prestrm. Kaj hitro so mi preko čela spolzele prve kaplje potu in z vsakim korakom so bile kaplje bolj podobne slapu. Šment! Šla sem mimo pašnika, kjer se je paslo par krav in takrat sem končno dobila družbo, ki me je kasneje spremljala še celo pot! Mešanica slanega potu in sončne kreme je bila muham tako všeč, da jih je kar nekaj zapustilo svoj dom na kravjih hrbtih in se podala v lov name. Saj se nisem preveč pritoževala, družba je le družba! :) Mestoma sem jih izgubila iz svojega dosega, ampak ko sem se ustavila, da sem se nadihala (toplega) zraka, so bile spet vse ob meni.

Ponekod so bile markacije kar nalepljene na debla?

Storžki in iglice vzdolž cele poti. Smrekovec nima zaman takega imena.

Smreka pri smreki povsod naokrog.

Kapelica z zvončkom sredi gozda. Seveda sem pozvonila in si zaželela nevrjetno preprosto željo. Ne uganete kaj, a vsaj uresničila se je.

Ko je za malico tokrat nekaj res dobrega :).

Ko je bila tahuda višinska razlika za menoj (vsekakor jo je bilo zgolj kakšnih 200 višinskih metrov) sem kmalu prišla do razpotja, kjer je prvi smerokaz nakazoval 2 uri in 45 minut dolgo pot do Koče na Smrekovcu, ter 20 minut do Andrejevega doma na Slemenu. Kljub vročini sem imela res dober tempo - motivacija je bila očitno tokrat dovolj dobra, zgornji 2 uri in 45 minut sem prehodila v dveh urah-s postanki vred. Srečala nisem nobenega pohodnika skoraj do vrha. Pot je vodila med mnogimi smrekami, veličastnimi bukvami, številnimi borovnicami (še številnejši morajo biti nabiralci le-teh, ko je sezona) in visokimi praprotmi. Podlaga je bila izredno prijetna za hojo. Cel kup iglic na poti je ublažil vsak korak, še bolj se je to poznalo na poti nazaj, ko so bili podplati že utrujeni. Pot je bila večinoma nerazgledna, na mestih pa se je razkril pogled na mogočno Šoštanjsko termoelektrarno. Poleg kar nekaj črnih lazarjev, je po planinski poti neutrudno hodilo na miljarde, mogoče celo miljarde miljard mravelj. Izgledalo je, kot da vedo o prihajajočih dneh in mesecih nekaj, česar ljudje ne. Pridno so gradile mravljišča, s tal pobirale številne iglice in vkolikor sem se ustavila, so že lezle po meni - mravlja pri mravlji! Morda sem katero uspela prinesti celo do doma. Če bi se ulegla na tla in se sprostila, bi me gotovo, ko bi se zbrale vse, odnesle do Doma na Smrekovcu. Ko sem prisopihala do Doma in pobrala žig in podpis oskrbnice (do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi izrecno morala posebej prositi za žig, ker imajo tega skritega v predalu - očitno ga ne more dobiti kar kdorkoli) sem opazila, da so številni »pohodniki« prišli na hrib z avtom – ah, kakšna motivacija. Je pa super, naslednjič se bom tudi jaz lahko pripeljala sem gor in nadaljevala pot proti Travniku! Pri koči me je ogovoril še prijazen starejši gospod iz Gorenjske, ki se je veselo pohvalil, da 14 dni počitnikuje v Topolščici in sproti še malce hodi naokrog po hribih. Enim je pa lepo!

Po nasvetu oskrbnika koče drugim pohodnikom, sem se tudi sama nazaj odpravila po poti, ki vodi zgornji del poti po cesti. Ampak, ta pot se očitno ne začne takoj na cesti in tako sem sprva veselo odšla v napačno smer, juhej! Nazaj grede sem srečala kar nekaj pohodnikov in kolesarjev, ki so se šele podajali v osvajanje Smrekovca. Bilo je že ((ne)prijetno) toplo, tako sem bila presrečna, da pred menoj ni dodatnih večjih vzponov. Na hitro sem skočila še do Andrejevega doma na Slemenu, nato pa nazaj in še pred 16-o sem bila že doma.