Moj nov "višinski" rekord

Po nekaj tednih počitka in drugačnih izletov je bil na vrsti spet resnejši podvig s Slovenske planinske poti. Nova družba, novo dodatno prevozno sredstvo in končno spet dvodnevni podvig. Pot se trenutno naprej vije po Kamniških Alpah, na vrsto prihajajo vse resnejši hribi, kar nekaj poti gre na višini nad 2000 metri, razdalje med točkami so daljše, zato je smiselno, da se pot podaljša za kakšen dan in če je le mogoče, da je končno cilj drugačen od izhodišča. Z Matejem sva štartala okrog 15h iz Vrhnike proti Logarski dolini, vroče je bilo kot le kaj, pa še klima ni delala v avtu, ampak je vseeno nekako šlo. V Logarski sva zgolj pustila kolesi, jih priklenila kar za ograjo ob manjši gostilnici in se odpeljala nazaj proti Robanovemu kotu, do kmetije Roban, kjer se je začel pohodni del. Prva trasa tokratnje dogodivščine je vodila proti Domu na Korošici. Do doma je okrog 4 ure in okrog 1300 m višinske razlike, hoditi pa sva začela okrog 18. ure zvečer, tako sva že ponoči v temi, brez uporabe svetilk, priromala do le s kakšno lučjo obsijane ogromne planinske koče. Pot je bila pisana, strma, z nekaj klini in zajlami in mimo manjšega slapu. Videla sva nekaj gamsov, ki so veselo prožili kamenje, a na srečo ne nad nama. Kasneje sva se spomnila, da bi bilo morda primerno tu imeti na glavi čelado, pa je ostala kar v z opremo prenapolnjenem ruzaku. Po tleh je bilo ponoči, kljub temi videti tudi nekaj črnih močeradov.

Start pri kmetiji Roban.

Nalepka na zraven parkiranem (češkem) avtu :).

Gamsa na skalah.

Zajla in v kamen vklesane stopnice.

Bolj ali manj bujno rastlinstvo na skalah.

V Koči so naju zelo prijazno sprejeli! Ena izmed bolj prijaznih oskrbnic na dosedanji poti (ponekod smo s puncami naletele na res neprijazne odzive oskrbnikov :/). A ura je bila že tako pozna, da ni bilo ne sončnega zahoda, ne pohajanja naokrog, ampak sva se kar po hitrem postopku spravila spat. Vsaj hladno je bilo, glede na noči v teh dneh v dolini. Deka je prav pasala. Ponoči se je nekaj bliskalo proti vzhodu, a nevihta ni prišla do nas. Koča sprejme nekaj več kot 100 pohodnikov, to noč pa nas je bilo tam menda zgolj okrog 25.

Koecbekova koča na Korošici zjutraj.

Ducate krav in ovac na travniku pri koči.

 

Naprej sva se naslednji dan odpravila kakšno uro prepozno (šele ob pol osmih, tako tudi ni bilo nič iz sončnega vzhoda), saj mi je že po prvih korakih pot začel liti v potokih. Naj poudarim, s seboj sem v nahrbtniku nosila čelado, samovarovalni komplet, plezalni pas in softshell jakno (vse zaman, no lahko bi verjetno tudi vse uporabila, pa ni bilo dovolj velike potrebe po tem), zraven še nekaj oblačil za preobleč-za vsak slučaj in za spat, zemljevid, knjižico SPP ter vodnik SPP, nekaj malice in okrog 1,5 l pijače (včasih tudi manj seveda :)). Za to temperaturo in tudi sicer za moje "zmožnosti" je bilo prtljage precej preveč. Moj sopotnik, ki je sicer gorski tekač in maratonec, se je tako še bolj dolgočasil ob mojemu zanj še posebej počasnemu tempu (čeprav sva od ene do druge točke porabila vedno nekaj manj od predvidenega časa), je pa tako poslikal vso številno in pisano floro ter favno na slikoviti poti. Naslednja točka je bila Ojstrica, ki se nahaja 2350 m nad morjem. Višinska razlika, ki jo je potrebno premagati je okrog 500 višinskih metrov, traja pa okrog uro in pol. Po krajši malici je bil čas, da se odpraviva naprej proti Kamniškemu sedlu. Tudi do tam je okrog 4 ure hoda, še prej pa se pohodnik spusti na okrog 1900 metrov in se nato spet vztrajno dviga proti Planjavi pri čemer mora premagati spet slabih 500 m višinske razlike. Pot sicer ne pelje preko samega vrha Planjave, a je zgolj slabih 10 minut s poti in kakšnih 50 metrov višje, zato se ga splača obiskati. Težki ruzak, ki je z vsakim prehojenim višinskim metrom postajal še težji, sem tu spodaj pustila in se precej olajšana odpravila osvojit moj novi višinski rekord 2394 m, Planjavo. Med hojo se je pojavila tudi prva oblačnost. Občasno so bili vrhovi naokrog zaviti v "meglo", a dežja na srečo ni bilo. Tudi na tej poti, še posebej proti Kamniškemu sedlu je bilo nešteto jeklenic in klinov, a je bila pot dovolj lepa in res lepo varovana, da mi ni bilo treba uporabiti samovarovalnega kompleta. Zato pa so mi marsikdaj napoto delale pohodne palice, saj sem jih večino časa nosila v eni roki, z drugo pa se preventivno oprijemala jeklenic, saj korak ni bil več tako zelo stabilen. Še dobro, da očitno nimam strahu pred višino, če ga imaš, zna biti taka pot kar naporna! Ob poti je bilo še nekaj ogromnih snežnih zaplat.

Jutranji razgledi.

Ogromne snežne zaplate.

V ozadju Velika Planina v ospredju moj dih jemajoči :D (prepolni) ruzak.

Križ na Ojstrici.

Senco je mogoče poiskati med dvema skalama.

Oblaki se zbirajo.

Na vrhu Ojstrice skorajda ni več prostora.

Križišče od koder gre pot skoraj samo še navzdol.

Slap Rinka

ter dom na Okrešlju s Planjave.

Pot tik ob skalah

in čez melišče.

Koča na Kamniškem sedlu.

Na Kamniškem sedlu je bilo spet veliko pohodnikov, sonce pa je pribijalo kot za stavo. Na 1800 in nekaj metrih je bila tudi temperatura verjetno že okrog 25 stopinj. Pomalicala sva, no v taki vročini tudi hrana ne paše kaj dosti, veliko bolj bi pasalo osvežujoče sadje, jaz sem se zato bolj kot hrane držala pijače. Po tretjem pridobljenem žigu je tokrat na vrsto čakal še en in sicer na Frischaufovem domu na Okrešlju. Tudi tu je bila pot strma in rastlinsko pisana, še kar nekaj planik je bilo na začetku poti. Spet nešteti klini in zajle, kamenje in nasploh precej zoprna pot, saj je bilo ves čas potrebno gledali pod noge, da ne bi prišlo do neljubega zdrsa. Od koče na okrog 1400 m je bilo treba še mimo izvira Savinje in slapu Rinka, katerega pršec je bil nevrjetno osvežilen. Kolesi sta počakali na puščenem mestu, kljub velikemu številu turistov, no v Logarsko dolino tako ali tako hodijo resni ljudje, saj je potrebno plačati 7 evrov za vstop z avtomobilom. Sledil je še zadnji zabavni podvig te dogodivščine. S prepolnim nahrbtnikom na nepoznano kolo in proti Robanovem kotu, okrog 10 km daleč. Še dobro, da je večina poti šla navzdol in je bila vožnja kar prijetna, le do parkiranega avta je bil manjši klanec, ki pa je bil za mojo voljo in ruzak tokrat prevelik, zato sem del poti raje prehodila ob kolesu.

Planike.

Ena izmed zvončnic.

Stopnice proti Okrešlju.

Proti slapu Rinka.

Po okrog 24 urah se je dogodivščina končala. Skupno sem v dveh dneh spila okrog 4,5 l tekočine, ravno prav, saj o dehidriranosti ni ne duha ne sluha, juhej, a vsekakor je pot tvegala tokrat drug davek. Že včeraj se je rdečica in bolečina ob skurjenosti kože razširila po obeh nogah, vratu in roki, danes pa tudi še ni nič bolje, naslednjič bo krema za sončenje menda zares z menoj!

Dokaz, da so žigi na svojih mestih! :)

No morda še tole. Prejšnjič sem bila izjemno navdušena nad Raduho. Tam nekje si deli (prvo) mesto z Uršljo goro, ampak če obožujete kline in zajle, potem je vsa ta pot kot nalašč za vas. V svoji kategoriji zaseda (zaenkrat) prvo mesto na moji Slovenski planinski poti! :)