Zaradi omejenega časa in slabe vremenske napovedi je bil tokratnji izlet okrnjen. Tako sem se odločila, da se s kolesom odpeljem do par km oddaljenega izhodišča na vrhniško Planino in se povzpnem nanjo tolikokrat, kolikor bo mogoče, oziroma hodim dokler ne bo začelo deževat. Dobrih 10 minut mi je vzelo kolesarjenje in kaj hitro sem zagrizla v hrib. Že se je slišalo oddaljeno grmenje, radar se je že pridno polnil iz jugozahoda in spraševala sem se, če bom sploh prvič prišla do vrha. Premišljeno sem namesto gojzarjev obula merrellke, tako je bil korak lažji, v ruzaku pa so bile tudi tokrat klasične stvari: fotoaparat, dober liter vode, par jabolk in čokolada pa dežnik, "za vsak slučaj", da bi z njim prepodila oblake. Pohitela sem kar po strmejši poti, ki je časovno krajša za 5 minut in bila na vrhu v vse skupaj 35 minutah (predvideni čas je celo uro), 433 višinskih metrov je bilo za mano kot za hec, čist razturam! :) Odhitela sem še na 22 metrov visoki leseni stolp, ki je eden izmed najvišjih lesenih samostoječih objektov v Sloveniji ter poslikala par panoram, nato pa kaj kmalu odhitela nazaj proti izhodišču. Tudi nazaj sem šla kar po strmejši poti in mestoma malce stekla, saj so se že začele pojavljati prve kaplje. Drevesa so tudi tu po lanskem žledu malce zredčena, a še vedno krošnje dajejo mestoma dovolj dobro zatišje pred dežjem. Ko sem prispela do zadnje tretjine poti do izhodišča, kjer se srečata srmejša in položnejša pot, sem se obrnila nazaj proti vrhu in se povzpela še po položnejši poti. Mestoma kjer ni bilo korenin sem spet malce hitreje stopila, saj je bilo grmenje vse bližje, kapelj je bilo vse več, pa tudi vse več je bilo pohodnikov, ki so se vračali pred nevihto s hriba. Ustavila sem se tretjino poti pred vrhom, pohrustala jabolko in se odločila, da poskusim do vrha, v 10 minutah se pa menda ja ne bo ulilo. Vreme je bilo še kar na moji strani, uspelo mi je do vrha, nazaj grede pa sem precej odsekov pretekla, gorski maratonci bi bili vsaj malo ponosni name :P, še sama sem bila. Dež je prijetno hladil moje razgreto kožo in spiral pot z mojega čela. Ko sem prispela do kolesa je že močneje deževalo. Ignorirala sem dežnik v ruzaku in se odpeljala proti domu. Brez blatnikov seveda in brez brisalcev čez oči. Špricalo je iz vseh smeri in ko sem prišla do doma je teklo z mene, minimalno izbrana obleka je bila za ožet, v čevljih je pljuskalo, na mojem obrazu pa nasmeh do ušes, še ena super dogodivščina! :)
 |
| Razgled na Vrhniko in ostale vasi pod Planino. |
 |
| Od Vrhnike proti Logatcu. |
 |
| Od Julijcev do Kamniških Alp. |
Če ne uspe naslednji teden noben drug izleta, bo naslednja objava s Triglava. Že odštevam in se mi nevrjetno smeje. Še eno stvar si moram priskrbet, da bom na vrhu lahko prava Slovenka :). Jaz sem pripravljena, "Očak, here I come"! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar