Nad oblaki - Triglav

Dolgoletne želje, celoletne priprave, celotedensko zbiranje družbe za podvig leta in spet sem se potiho zbala, da tudi letos ne bo uspelo. Pa je! :) Zaradi menjave službe september sploh med tednom ni bil več aktualen, vikendi so septembra tudi že lahko še bolj vremensko kritični kot že tako ali tako, tako sem že kakšnih 14 dni nazaj določila, da bo dan D, pravzaprav dva dneva, izveden v zadnjem tednu avgusta, ko se tudi v gorah že počasi zmanjša tudi število pohodnikov in je tudi vreme bolj vsaj temperaturno prijazno kot je bilo v celem letošnjem poletju. Zato sem začela z zbiranjem sopohodnikov. Kot idejni vodja sem seveda najprej povprašala tiste, s katerimi smo se že prej tako ali drugače pogovarjali o tem, s tistimi, s katerimi smo že kaj skupaj hodili po mojih poteh, a kaj kmalu so bili eni zgolj za enodnevni pohod, drugi bi šli po drugi poti, spet tretji so imeli službene ali še kakšne druge zadržke. Že kmalu sem povdarila, da bo pot iz Vrat čez Prag, da bomo spali na Kredarici (ker si kot zagrizena meteorološka opazovalka izjemno želim ogledat najvišjo meteorološko postajo v Sloveniji)  in da gremo ko bo po moji presoji lepo vreme in med tednom, da se izognemo slavnim kolonam proti Triglavu. Če ne bi dobila nikogar za s seboj, bi šla pač sama. 20. avgusta smo se tako nabrali štirje in kar takoj sem poklicala na Kredarico in rezervirala sobo za noč iz četrtka na petek. A z dnevi in urami se je situacija spreminjala. Odpovedi in rošade, nekateri še do zadnjega niso vedeli, ali bodo šli zraven ali ne in na koncu smo se v četrtek na pot odpravili trije: jaz, Katja, ki je z mano letos prehodila že kar nekaj poti (hvala ti za vso družbo! :)) in Miha, ki se je sam javil, ko je bral moj blog (take imamo radi :)). Miha je bil že prej 6-krat na vrhu in enkrat po poti, ki sem jo izbrala jaz za tokratnji izziv, medve s Katjo pa sva bili novinki na poti do uradnega zasluženega Slovenstva :).

Zaradi dvodnevnega plana in predvidene poti okrog 6 ur hoda do Kredarice nam je bilo prihranjeno zgodnje ustajanje in zgodnji štart. Tako smo s hojo z Vrat začeli šele okrog 9:15.

Spomenik padlim-klin z vponko.

Vrata.

Sfinga.

Klini

in zajle.

Pot je bila razgibana in lepa, na izpostavljenih mestih primerno varovana s klini in zajlami ter ves čas obdana s prelepimi razgledi, zato je tudi sama pot kaj hitro minila. Po dveh urah hoda smo si malenkost odpočili na klopci, ki se je ravno pojavila ob robu naše poti ter kasneje še pri studencu, ki je tekel izpod skal, da smo si kot vsi drugi mimoidoči napolnili plastenke z vodo. Ob številnih klinih smo se kaj hitro dvignili nad gozdno mejo in vse okrog nas so se razprostirale skale in gorovja Triglavskega narodnega parka. Sprva smo hodili tudi po senci, saj je pot speljana po severni strani, a višje smo na koži že čutili tudi žgoče sončne žarke.

Škrlatica

in prepadnost.

Tja gor!

Rjavina.

Pri Staničevi koči.

Kolona s Triglava

in vrh Triglava.

Snežišče na poti.

Že smo zagledali Prag in kaj kmalu tudi razpotje do Staničeve koče. Po poti do Staničeve koče smo zato sicer naredili ovinek do Kredarice in podaljšali našo pot, a mesto za žig je bilo še prazno. Do Staniča smo s postanki vred potrebovali 4 ure in 15 minut. Pri Staniču smo pomalicali in do Kredarice kasneje hodili še dobro uro. Tako smo že malce pred 15h pred seboj zagledali Kredarico. Ah, kako mlačen zapis! :) Z besedami se ne da napisati, niti verjetno ni bi bilo tako intenzivno videti na mojem obrazu, kakšna nevrjetna sreča me je zajela in kako je trajala vsaj ves tisti čas, ko smo se nahajali vsaj 2500 metrov nad morjem. To je to! Tu se počutim kot doma. No, menda smo si izbrali tudi najlepši dan za pohod, saj se je videlo daleč, daleč, več kot 100 km, do Grossglocknerja, pa morda še dlje! Žal je bilo proti jugu in jugozahodu nekaj več oblakov na nebu, ki so bili sicer kar nekaj metrov pod nami, a ravno zaradi njih se ni videlo morja. Pa vremenska postaja na Kredarici, sicer ravno v prenovi, tako da ni izgledala tako lično, kot bi morala.

Prvi pogled na Kredarico.

Letošnji ostanek Triglavskega ledenika.

Še malo do vrha.

Meteorološka postaja v prenovi.

Kredarica.

Triglav ima svoj znak.

Na Kredarici imajo svojo energijo, poleg sončne pridno izrabljajo tudi vetrno. Prav tako pa so varčni, saj so luči v spalnicah delovale samo ponoči.  

Po uživanju na novo osvojenem vrhu smo se šli pofočkat v kočo in prejeli sobo s tremi posteljami za dobrih 60 evrov. Nabrali smo najnujnejše stvari - pijačo in vetrovke ter se z zgolj enim ruzakom odpravili na vrh Slovenije. Ob vznožju smo morali počakati, da je skupina pohodnikov prišla dol s Triglava, saj je srečevanje težko in neprijetno - ni za vrtoglave ali pa malce bolj intimno, saj je zaradi varnosti bolje izvajati objemanje, če ne drug z drugim, pa s številnimi skalami :). Pot na vrh našega Očaka je sicer večji del zelo lepo varovana z zajlami, a ves čas ob poti na previdnost spominjajo spominske table umrlim na Triglavu. Ti so v glavnem umrli zaradi udara strel, saj so vsi ti klini in zajle odlični lovilci strel, a kljub temu, če se bi komu zvrtelo, se tisti čas ne bi z eno roko držal zajle in bi še primerno zapihal veter, ki ga je bilo tudi v četrtek več kot za vzorec, bi le lahko zgrmel čez rob. Pot vodi preko Malega Triglava do samega Vrha, do pleha, ki ima dušo, in še kako res jo ima! :) Cel vrh ima dušo! :) Ničkoliko Slovencev, Nemcev, Italijanov, Hrvatov, Čehov, Angležev in drugih narodov je ta vrh že obiskalo in ničkoliko zgodb je s tem vrh doživel. Na vrhu je sledil obvezen krst in slikanje z zastavo.

Čakamo kolono, da lahko vstopimo na pot proti Triglavu.

Okno v svet. :)

Slovenka s skoraj 34 € vredno slovensko zastavo.

Aljažev stolp - ta pleh ima dušo! :)

Majhnost Planike

in veličina Kredarice.

Med zadnjimi smo se odpravili z vrha. Na nebu je že svetila luna, kmalu pa je ušlo tudi sonce.

Luna nad Malim Triglavom.

Izpostavljeni greben.

Tudi tu je enica! :)

Najvišji v daljavi je Grossglockner.

Kamniško-Savinjske Alpe.

Sta šla svojo pot...

Privoščili smo si še nekaj toplega v koči in se po sedenju zunaj na vetru že okrog 22h odpravili spat. Nekateri so v jedilnici še spremljali košarkaško tekmo po televiziji, spet drugi so spali na klopeh, saj je postelj za nekatere žal zmanjkalo (več kot 300 nas je spalo tam to noč). Kmalu po deseti je vse potihnilo, luči na hodniku so se pogasnile. Ponoči so bili šumi povezani v glavnem z zavijanjem vetra zunaj (okrog petih je na spletni strani pisalo, da veter piha s sunki 33 km/h, temperatura pa naj bi bila zunaj že tako zgodaj kar 14 °C). Spala sem še precej dobro in dosti glede na razmere. Miha je nastavil budilko za okrog pol petih, da bi šel na Triglav gledat sončni vzhod, pa se je zjutraj premislil, sama sem se zbudila okrog pol šestih in se ob pogledu skozi okno takoj odločila, da grem izpolnit še drugi del svoje želje-gledanje sončnega vzhoda visoko v hribih. Oblekla sem se večplastno in se že v mislih pripravila na vetrovne razmere. Precej prazno je bilo še ob tej zgodnji uri zunaj, a sčasoma so začeli prihajati še drugi pohodniki s svojimi fotoaparati ujeti, kar se je ujeti dalo. Veter je jemal sapo, ko sem lezla na malce višji del - na sam vrh Kredarice, obe kapuci sta leteli dol z glave, žvižgalo je in me mestoma celo malce prestavilo, tudi zeblo me je. Ampak ja, nisem se dala, sonca še ni bilo na vidiku, nekaj rdečih lis na vzhodu ja ni bilo dovolj. In potem je prišlo Sonce! In sreča nad tem, da sem tu gor in da je vse tako lepo in prav je bila še večja.

Pogled skozi okno.

<3 :)

 Kasneje sem se šla malce pogret notri in pogledat, če sta moja sopohodnika že vstala. Pozajtrkovali smo in se okrog pol osmih odpravili proti dolini.

Zajtrk :).

Soba.

 Čakala nas je tri ure in pol dolga pot nazaj proti Aljaževem domu, kjer smo v bližini parkirali na parkirišču za 3.5 €. V Aljaževem domu so imeli celo sladoled! :) Kako se je prilegel. Pot nazaj je bila za noge kar zahtevna, okrog 1500 m višinske razlike je za kolena pravi "balzam", če so v dobrem stanju že od prej, tako pa je botrovala še utrujenost in že tako pazljivost pri vsakem koraku ni odveč. Kljub temu smo bili v predvidenem času ali še celo malce prej v dolini. Srečali smo res veliko število pohodnikov, ki so se šele odpravljali navzgor, nekateri so startali že zelo zgodaj, drugi so imeli organiziran pohod v velikih skupinah, nekateri bolj, drugi spet manj dobre volje, a vsi z istim namenom in željo kot mi kakšnih 24 ur nazaj...osvojiti najvišji vrh v naši majhni državici.

Uživala sem in če bi kdo rekel, če grem naslednji teden spet, bi šla takoj še enkrat :), a morda še po kateri drugi poti. Nisem videla še drugi poti, a ta se mi ne zdi preveč zahtevna, res pa je, da sem v vseh teh letošnjih pohodih, ki se jih je nabralo res lepo število, prehodila različne in morda še celo bolj izpostavljene terene, nekaj pa je pripomogel tudi zimski tečaj plezanja. Najtežji je vzpon na Triglav, a bolj zato, ker moraš biti ves čas z glavo pri poti, spremljati moraš vsak svoj korak in biti previden, da ne pride do zdrsa. Prav tako je zoprno, če se na tej poti srečaš s kom, saj je pot precej ozka in izpostavljena. Vsi, ki imate ljubezen do gora pa vsi, ki ste bili že na Triglavu...številni hribi so še bolj zahtevni, tudi lepši, a Triglav ima svojo zgodbo zame, zate in zanj in lahko ti jo prišepne na uho, če si tega le želiš. Še se bom vrnila! :) In seveda, še nadaljujem svojo Planinsko pot! Moj pogled zbegano šviga na vse strani in išče vso tisto skalovje, ki sem ga gledala pred dnevom ali dvema, moje noge bi spet hodile, moj um bi odkrival nove poti. In seveda, ker je moja dolgoletna želja izpolnjena, sem si zadala novo, tako, da bo na vrsto prišla šele čez nekaj let, ampak gotovo bom tudi tam gor vriskala, kot da stojim na vrhu mojega sveta!

Na tem mestu bi se rada zahvalila še vsem, ki so me letos spremljali na moji poti: Katji, Benji in Neži, pa Mateju, Robiju, Ireni in Klemenu, pa Mihu in vsem, ki ste spremljali moje zapise na blogih, vem da je marsikdo tudi preko teh zapisov z mano na poti! :) Brez vseh vas mi letos verjetno ne bi uspelo stopiti na Vrh, motivacija in spodbuda prihaja vedno tudi od zunaj. Hvala vam! In seveda...če sem še koga navdušila nad pohodi, je vedno lepo povabljen zraven! :)