Prvi dvatisočak na Slovenski planinski poti

Po manj kot tednu dni, malo zaradi "podaljšanega vikenda", lepega vremena in družbe, se je Slovenska planinska pot včeraj nadaljevala. Cilj je bil jasen, in sicer osvojitev prvega dvatisočaka na Slovenski planinski poti, to je Raduhe, ki je visoka 2062 m. Podviga sta se z mano lotili za hribolazenje zagnani Katja in Neža :).

Spodaj smreke, zgoraj macesni.

Pogled na kočo na Grohatu iz višine.

Štart je bil razmeroma pozen, saj sem prejšnjih dvakrat ob tem času že začela hoditi, a smo se vsaj razmeroma naspale in bile tako pripravljene na nove dogodivščine. Temperatura je bila primerna za hojo, kljub temu je mestoma zapihal vetrc, zaradi katerega smo morale navleči nase dodatno plast dolgih rokavov, pa se je kaj kmalu le-ta polegel, in spet je bilo treba preklopiti nazaj na kratke rokave.

Alpski svet, skale, kamenje in borovci.

Pogled skozi okno.

Sprehod po pisani dolini.

Še smo na pravi poti!

Manjše jezerce namenjeno napajanju drobnice?

Tam gor smo bile, uf!

Popoldanski razgledi daleč, daleč stran.

Tokratnjo turo smo začele pri najvišje ležeči kmetiji Bukovnik (1327 m nad morjem), se od tam sprehodile do Koče na Grohatu in dalje čez Durce do vrha Raduhe. Z vrha Raduhe pa nato proti Koči na Loki in nato nazaj preko Durc do Grohata in kmetije Bukovnik. Hoje za okrog 5 ur, prehojenih slabih 1300 m višinske razlike, skupni izplen pa so kar trije pridobljeni žigi! Poti nismo nadaljevale od Koče na Grohatu proti Robanovemu kotu, kot je po planu po Slovenski planinski poti, saj je sledeča pot zaprta, zaradi odloma stene, ki je zasula planinsko pot (več tukaj: Zaprta pot z Globelnika do Koče v Grohotu pod Raduho), prav tako še ostaja neodkrita oziroma z moje strani neprehojena pot med planino Vodol ter Kočo na Loki.  

Pot je sestavljena iz takih in drugačnih stopnic,

preči pa tudi obsežna melišča.

Zelo zahtevna pot pride na vrsto naslednjič, saj je samovarovalni komplet že kupljen :).

Tihožitje :).

Večina hoje je potekala nad 1600 m nad morjem, ki predstavlja gozdno mejo oziroma alpski pas. Temu primerno je bilo tudi rastljinje, ki je bilo glede na pretekle ture veliko bolj raznovrstno in pisano. Smreke in bukve so zamenjali macesni in borovci, tla pa so prekrivala raznovrstna zelišča, trave in pisani cvetovi cvetlic. Naša pot je prečila melišča ter bila vsa polna malih in večjih kraških pojavov. Kljub petku smo srečale precej pohodnikov. Poleg obveznih mravelj pa še metulje, kavke, čredo ovac in krav. Pri hiši na Loki pa smo naletele še na dva spuščena pujsa, ki sta nevrjetno uživala v naravi, ki ju je obdajala :).

Koča na Loki.

Midva mava se fajn,

če vam prav je al ne. :)

Med kravami in smrekami

Po planu je bil tokrat (v nedeljo) na vrsti izlet od Doma na Smrekovcu, preko samega vrha Smrekovca do Kamna (Komna) in Koče na Travniku, vse do Koče na Loki pod Raduho. Spanec sem malenkost, no pravzaprav kar za celo uro, podaljšala glede na odhod na prejšnjo dogodivščino in se z avtom odpeljala do tja, kjer sem zadnjič pot končala, in sicer prav nekaj metrov stran od Doma na Smrekovcu na 1375 m nad morjem. Bila sem dovolj zgodnja, da nisem srečala praktično nikogar po mestoma ozki poti skozi gozd, no kolesarja, ki se je že navsezgodaj vračal iz Smrekovca in srno, ki je prišla pokukat do ceste ne smem pozabit omenit. Kljub temu pa se je s parkirišča v gozd že odpravljal mlad par s piknik košaro. Zagrizla sem v hrib in kmalu ugotovila, da sem praktično brez energije, saj zajtrkovala nisem, kdaj je bil včeraj zadnji obrok, pa se nisem več spomnila. Tako sta me dohitela in prehitela dva gospoda s psom in odhitela lahkih korakov naprej. Najprej sem se po pašniku mimo krav sprehodila do Smrekovca na nadmorski višini 1577 m, se nagledala prvih razgledov, preštela meglice, ki so se še vedno zadrževale v dolinah od včerajšnjega dežja in že hitela dalje po shojeni poti, ki je niso shodili pohodniki, temveč živina.

Jutro pri Domu na Smrekovcu.

Piramida na vrhu Smrekovca.

Pot je seveda vodila med številnimi smrekami, borovnicami in včasih neprehodnimi visokimi in gostimi travami.

Smreke vsenaokrog, nedvomno ima Smrekovec premišljeno izbrano ime.

Arnika.

Borovnice tudi tokrat še niso bile zrele, morda čez kakšnih 14 dni, takrat pa bo tudi pohodnikov v teh koncih več kot običajno.

Na 1679 m, na vrhu Kamna, je radiomater lovil zvoke iz Sierre in Ontaria? No vsekakor nisem razumela niti ene besede poleg teh dveh, morda je bil pa tujec :D.

Radioamater na Kamnu v akciji.

Še vedno moja najljubša na dosedanji poti - Uršlja gora

Na poti proti Koči na Travniku se je pot začela spuščati. Teren je bil občasno težko prehoden, zaradi na novo narejene gozdne ceste in nevrjetne količine blata na njej, ki se je kaj rad tako udiral kot tudi lepil na pohodne čevlje.

Blato tu, tam in na pohodnih čevljih.

Pri koči je bilo polno pohodnikov, žal pa so imeli na voljo zgolj pijačo. Ura je bila še zgodnja, zato sem se sprva res odpravila naprej še do Koče na Loki pod Raduho, a so kaj kmalu nebo zagrnili oblaki čez in čez in pojavile so se prve kaplje. Še dobro, da je gozd razmeroma gost tukaj, a kljub temu sem se, ko sem prišla do najnižje točke te trase, kar takoj obrnila in zagrizla nazaj v hrib, saj bi ob morebitni daljši plohi morala kod počakati in bi se proti Domu na Smrekovcu vračala že v večernih urah. Mestoma je bilo še tako hladno, da sem morala na roke natakniti rokavice (še dobro, da sem jih imela s seboj). Poleg krav in številnih mravelj, ki so tokrat večinoma že prebivale znotraj (za njihovo velikost) ogromnih kupol - mravljinčjih "mošej", sem naletela tudi na veverico, ki je stekla po poti ravno pred menoj, a mislim, da jih je bilo na smrekah kar nekaj, saj so mestoma storži leteli z njih kar vse počez :). Opazila sem tudi malo rovko, ampak je tako bežala pred menoj, da mi ni uspelo slikati niti njenega repa :).

Tudi v hribih je že suša.

Umetnost nad 1500 m nad morjem.

Še dobro, da so krave naredile pot med sicer neprehodno in gosto travo.

Kamen iz druge perspektive.

Posebne praproti.

Eni se niso pustili motit ob popoldanski malici.

Spet razgled na termoelektrarno.

Najlepše travniške cvetlice :).

Pot nazaj so tacale pred mano krave in na pašniku proti Smrekovcu sem spet naletela na skupino s telički. Nekateri se sploh niso pustili motiti, a kljub temu sem jih ob varnostni razdalji obšla. Ko sem prišla iz ograde, sem zagledala opozorilno tablo "Pozor, hud bik!", ups :). Na poti nazaj sem srečala še nekaj pohodnikov in se ob povratku ustavila še v Domu na češnjevem štrudlju in Fructalovem soku iz črnega ribeza - kakšen luksuz! V upanju, da je ura dovolj pozna, da ne bom srečala nikogar, ki se bo šele odpravljal z avtom na vrh, sem se odpravila proti dolini in kaj kmalu sredi ničesar naletela na skupino živine. Kar sredi ceste, daleč od pašnikov, so jo meni nič tebi nič maširale pred menoj v dolino. Sprva niti niso opazile, da se vozim za njimi, ko pa sem avto ustavila in premišljevala, katerega bolj ali manj miroljubnega orodja naj se poslužim, so začele pogledovati nazaj in se umikati. Kakšne 5 km/h sem nato res počasi peljala mimo njih, da ne bi katero prestrašila in bi skočila na avto.

Ko sem se le pripeljala nazaj v civilizacijo na asfaltirano cesto, sem jo namesto čez Ljubno in po avtocesti ubrala kar po "bližnjici" do Kamnika in dalje proti domu. Tokratnji izplen je bil okrog 25 prehojenih kilometrov in nič žigov, bo pa zato naslednjič bera toliko večja, ko bo na vrsti tudi prvi dvatisočak na moji poti.

Budilka vedno zvoni eno uro prezgodaj

Počasna sem. Če ne bi časa in korakov zapravljala za pot nazaj proti avtu in s tem podvajala večino že prehojene poti, bi bila danes že bliže moji NAJVEČJI želji zadnjih 8 let. Ja, vem, smejete se, ljudje si pa ja lahko zamislimo boljše želje - največkrat manj uresničljive želje, kot to, da bi prisopihala na Triglav (pa pravzaprav sploh ne, nevrjetno srečna bi bila, če bi v teh osmih letih bila sreča do tolikšnje mere na moji strani, da bi stopila na Kredarico) in še te se uresničijo slej ali prej, ponavadi še v veliko krajšem času.

Kakorkoli že, skoraj mesec je že bil naokoli, kar smo s puncami prehodile Pot ob žici, še več časa pa je minilo od zadnjega pohodniškega podviga po Slovenski planinski poti. Predvsem zaradi problemov s prevozom se nikamor nisem odpravila prej, tako so me podplati z vsakim dnem bolj in bolj srbeli, glava ni več zdržala pisarniškega zraka in čeprav temperature te dni niso nič kaj prijetne, sem se v petek zvečer na vrat na nos odločila, da je čas za novo dogodivščino. Zaradi hipne odločitve ni bilo družbe za z menoj in ravno zato sem celo noč premlevala, če si sploh upam iti sama, če naj raje opustim zamisel in čakam na boljše čase. Pa sem vseeno šla. Pustolovski duh je tudi tokrat premagal strah in negotovost. Pogumno sem si zastavila, da se bom na pot odpravila že ob peti uri zjutraj, saj se počasi ta čas že začenja daniti, ampak ob jutranji budilki okrog pol petih mi je v glavi donel ob melodiji le zvok lastnih misli..."Zakaj ura vedno zvoni eno uro prezgodaj?" :) Pa sem vseeno ubogala noge, ki so res želele prehodit novih 20 in več kilometrov. Po nekajdnevnih več kot 30 stopinjah Celzija po nižinah, sem si tudi na okrog 1300 m nadmorske višine obetala okrog 20 °C, zato je bil zgodnji start nujen. Peljala sem se spet na vzhodni del naše državice. Letos sem to pot prevozila in obiskala te kraje že večkrat kot prej v celem življenju. Že navsezgodaj je bil na avtocesti cel kup mističnih meglic, ampak cesta je bila prazna kot le kaj.

A brez težav menda skoraj nikdar ne gre. Morda bi do Belih Vod, kjer sem tokratnjo dogodivščino nameravala začeti, prišla kaj prej, če bi s sabo imela sopotnike, ki bi mi svetovali, naj upoštevam oznake, ki so opozarjale na zaprto cesto pred menoj, vsekakor pa vem, da če bi bila z menoj sestra, da bi krenili naprej, z mislijo, češ, saj se bo promet sprostil prej, kot bi prišle po obvozu. No ja, že ob mojem odhodu so ob prometni nesreči zaprli celo avtocesto v bližini Trojan, po radiu v času moje vožnje niso niti enkrat sporočili "vesele" novice in tako sem, ko bi že morala parkirati pri cerkvi svetega Andreja, raje delala družbo ostalim jutranjim nadobudnežem, ki so bili večinoma iz Romunije, Madžarske in podobno "eksotičnih" držav, okrog pol sedmih šele štartala od Trojan dalje. Počitek v avtu mi sicer ni pokvaril motivacije, sem se pa ob vsaki kaplji potu ob hoji preklinjala, ker nisem ubrala poti obvoza. 

Tako sem se kakšno uro kasneje le pripeljala do vasice, parkirala avto na parkirišču v bližini edinega drevesa, zaradi česar sem si bila nevrjetno hvaležna ob vrnitvi nazaj in se sprva par korakov odpravila v nasprotno smer. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj pot vodi navzgor, v klanec, ki ga še avto komaj pelje v drugi prestavi, po poti, kjer sem se pripeljala navzdol - v navodilu za začetek poti je bilo napisano pojdite po poti naprej (in ne nazaj). Ob pogledu na zemljevid sem opazila, da do sledečega parkirišča vodi mreža neštetih cest in poti, tako sem imela res srečo, da sem v prvo prišla do cilja in se nisem kod vozila v krogih - tega morda sprva v jutranjih urah niti ne bi opazila :), a sem kljub tem prišla na izhodišče iz druge smeri, kot je bilo predvideno. Nič, zagrizla sem torej v klanec, ker mi je tako svetoval starejši gospod, ki je že navsezgodaj kosil travo tamkaj in se mimo nekaj kmetij odpravila lahkih nog naokrog. Ampak klanec je bil preprosto tudi za to zgodnjo uro, za ne spet toliko pretoplo jutro, prestrm. Kaj hitro so mi preko čela spolzele prve kaplje potu in z vsakim korakom so bile kaplje bolj podobne slapu. Šment! Šla sem mimo pašnika, kjer se je paslo par krav in takrat sem končno dobila družbo, ki me je kasneje spremljala še celo pot! Mešanica slanega potu in sončne kreme je bila muham tako všeč, da jih je kar nekaj zapustilo svoj dom na kravjih hrbtih in se podala v lov name. Saj se nisem preveč pritoževala, družba je le družba! :) Mestoma sem jih izgubila iz svojega dosega, ampak ko sem se ustavila, da sem se nadihala (toplega) zraka, so bile spet vse ob meni. 

Ponekod so bile markacije kar nalepljene na debla?

Storžki in iglice vzdolž cele poti. Smrekovec nima zaman takega imena.

Smreka pri smreki povsod naokrog.

Kapelica  z zvončkom sredi gozda. Seveda sem pozvonila in si zaželela nevrjetno preprosto željo. Ne uganete kaj, a vsaj uresničila se je.

Ko je za malico tokrat nekaj res dobrega :).

Ko je bila tahuda višinska razlika za menoj (vsekakor jo je bilo zgolj kakšnih 200 višinskih metrov) sem kmalu prišla do razpotja, kjer je prvi smerokaz nakazoval 2 uri in 45 minut dolgo pot do Koče na Smrekovcu, ter 20 minut do Andrejevega doma na Slemenu. Kljub vročini sem imela res dober tempo - motivacija je bila očitno tokrat dovolj dobra, zgornji 2 uri in 45 minut sem prehodila v dveh urah-s postanki vred. Srečala nisem nobenega pohodnika skoraj do vrha. Pot je vodila med mnogimi smrekami, veličastnimi bukvami, številnimi borovnicami (še številnejši morajo biti nabiralci le-teh, ko je sezona) in visokimi praprotmi. Podlaga je bila izredno prijetna za hojo. Cel kup iglic na poti je ublažil vsak korak, še bolj se je to poznalo na poti nazaj, ko so bili podplati že utrujeni. Pot je bila večinoma nerazgledna, na mestih pa se je razkril pogled na mogočno Šoštanjsko termoelektrarno. Poleg kar nekaj črnih lazarjev, je po planinski poti neutrudno hodilo na miljarde, mogoče celo miljarde miljard mravelj. Izgledalo je, kot da vedo o prihajajočih dneh in mesecih nekaj, česar ljudje ne. Pridno so gradile mravljišča, s tal pobirale številne iglice in vkolikor sem se ustavila, so že lezle po meni - mravlja pri mravlji! Morda sem katero uspela prinesti celo do doma. Če bi se ulegla na tla in se sprostila, bi me gotovo, ko bi se zbrale vse, odnesle do Doma na Smrekovcu. Ko sem prisopihala do Doma in pobrala žig in podpis oskrbnice (do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi izrecno morala posebej prositi za žig, ker imajo tega skritega v predalu - očitno ga ne more dobiti kar kdorkoli) sem opazila, da so številni »pohodniki« prišli na hrib z avtom – ah, kakšna motivacija. Je pa super, naslednjič se bom tudi jaz lahko pripeljala sem gor in nadaljevala pot proti Travniku! Pri koči me je ogovoril še prijazen starejši gospod iz Gorenjske, ki se je veselo pohvalil, da 14 dni počitnikuje v Topolščici in sproti še malce hodi naokrog po hribih. Enim je pa lepo! 

Po nasvetu oskrbnika koče drugim pohodnikom, sem se tudi sama nazaj odpravila po poti, ki vodi zgornji del poti po cesti. Ampak, ta pot se očitno ne začne takoj na cesti in tako sem sprva veselo odšla v napačno smer, juhej! Nazaj grede sem srečala kar nekaj pohodnikov in kolesarjev, ki so se šele podajali v osvajanje Smrekovca. Bilo je že ((ne)prijetno) toplo, tako sem bila presrečna, da pred menoj ni dodatnih večjih vzponov. Na hitro sem skočila še do Andrejevega doma na Slemenu, nato pa nazaj in še pred 16-o sem bila že doma.   

Dom na Smrekovcu.

Termoelektrarna Šoštanj in Velenjsko jezero.