Veronika vs. Uršlja gora (1:0 zame:))

Včeraj sem se, kljub temu, da se mi na koncu nihče od 6 oseb, ki sem jih povabila s seboj, iz takšnih ali drugačnih razlogov, ni želel pridružit, odpravila spet proti Slovenj Gradcu. Tokrat sem se lahko vsaj malce naspala, saj je bil predvideni štart okrog 6. ure zjutraj. Tik pred sončnim vzhodom sem že drvela po precej prazni avtocesti proti Velenju in naprej skozi Mislinjo do Slovenj Gradca. Sprva se splača omeniti, da se kilometri poti od konca avtoceste pa do cilja poleg številnih ovinkov ponašajo s številnimi tablami, ki opozarjajo na uničenost cestišča. Zaradi prvega in tudi slednjega se ne da drveti z 90 km na uro, čeprav mi je bil teren tokrat že veliko bolj poznan. Tako mi je na misel ob vožnji prišla sledeča zadeva, ki je bila izrečena iz ust katerega od aktualnih ministrov za infrastrukturo, da je večino cest po Sloveniji v izredno slabem stanju. Ne dvomim, da tudi vsi ti kilometri spadajo mednje, čeprav niso v tako slabem stanju kot katere od drugih cestnih povezav, pa vseeno, med dolgo vožnjo se pač porajajo take in drugačne ideje in misli in ravno zato si dovolim, da jih delim tudi z vami :). Šalo na stran! Nekaj minut pred osmo sem si že obula pohodne čevlje, si oprtala na rame super nahrbtnik, vzela iz njega še fotoaparat, da je bil takoj pri roki in nastavila palice na primerno višino. Točno ob 8. uri, ko sem šla mimo cerkve svete Radegunde, je tam odbila polna ura, skupaj s pritrkovanjem na zvonove – slednje se mi je res fino zazdelo.

 

Jutro je bilo prazno tako na cestah kot tudi na nebu. Prazniki so naredili svoje ;). Obetal se je super dan. Že iz izhodišča je bil viden moj predvideni končni cilj in nikakor se mi ni niti malo sanjalo, kakšna pustolovščina se mi obeta. 

Grajski grič in dokaz, da je bilo nebo zjutraj še modro! :)

V oddaljenosti se že vidi cilj - Uršlja gora, nad katero pa se že zbirajo prvi oblaki.

Obrabljeni smerokaz.

Do cerkvice na Grajskem griču vodi pot mimo kapelic.

Pot me je sprva vodila do Grajskega griča nad mestom, pa čez gozd do nekaj kilometrov oddaljenega zaselka s kmetijami, spet do gozda in naprej po asfaltirani cesti. Še mimo ene izmed kmetij, kjer me je lajajoč pozdravil pes – tokrat na srečo v svoji kletki. Kaj kmalu sem prišla še do brega obširnega travnika in pred mano se je kmalu pojavi Poštarski dom pod Plešivcem. Pot je potekala precej gladko, brez večjih posebnosti, le oblaki so se že začeli zgrinjati na nebu. Pa kaj potem! Napovedi so kazale, da bi poslabšanje lahko prišlo kvečjemu šele popoldne, pa še to naj ne bi bilo nič kaj hudega. 

Pot se je mestoma križala s potjo z markacijami konja, videla sem kaj nekaj stopinj konjskih kopit, a živega konja nisem srečala, prav tako ni bilo na spregled niti nobenega princa :D.

Dve zabavni oznaki oziroma znaka: los na cesti :D

parkirno mesto za vse Petre :)

in čez par metrov čudaška stvar...na parih drevesih so bile obešene kosti, wtf? pod enim pa je bil še cel kup pepela.

Zaselek s kmetijami.

Teh tabel si enkrat bolj, drugič manj vesel, odvisno od utrujenosti in od tega v katero smer se odpravljaš :).

Nad Uršljo goro temno modri in sivi odtenki,

v dolini pa še vedno prijazno.

Osamljeni teloh.

In spet svetlo modro nebo nad Goro.

Ustavila sem se v koči, spila skodelico planinskega čaja, natisnila nov žig v planinsko knjižico in zraven z oskrbovalko koče in njeno mamo pogledala nekaj minut filma Mišek Stuart Little :D (to je bilo res zabavno :D). Še pred deseto sem se odpravila naprej, proti Uršlji gori. V mislih sem imela, da bi, če bi bila dovolj hitra, morda uspela priti na vrh še pred dvanajsto in pred napovedanimi plohami in nevihtami, a predvideni čas hoje na tej trasi je 2 uri in pol. Kljub temu, da je pot dolga »le« okrog 6 kilometrov je višinska razlika, ki jo narediš v tem času kar 877 metrov in že iz tega razloga so bile moje misli preveč optimistične. Gospod, ki sem ga srečala v neposredni bližini koče me je povprašal, če nameravam it naprej do Uršlje in da on raje ne gre, ker bo treba gor imeti "posebna očala za meglo". Po nekaj minutah hoje navkreber se je kontrast neba prestavil iz modrih v sive odtenke in kaj kmalu so začele naletavati tudi prve snežinke. Pa kaj, sem si rekla, nekaj hudega pa res ne bo že ob tako zgodnji uri, par snežink, kako lepo, spet še malo zimske idile. Z vsakim prehojenim korakom, z vsakim novim doseženim višinskim metrom se je snežna odeja na tleh debelila. 

V bližini koče

in kakšnih 100-200 metrov višje.

Po besedah oskrbovalke Poštarskega doma je snežilo nižje – do doma na nadmorski višini 805 m - že v prejšnjih dneh. Bilo je hladno, a vsaj pihalo ni, kot prejšnji dan po nižinah, tako sem se že ob sami hoji dovolj ogrela. Srečala sem 4 ljudi, predvidoma gozdarje, no, lahko bi bili tudi karkoli drugega, saj so dva avta parkirali tik pred tablo »pozor sečnja v gozdu« in so hodili sem ter tja po gozdni cesti. Na sami cesti je bilo kar nekaj snežni zametov, menda celo ostankov manjših plazov, ki so se sprožili po strmem posekanem pobočju. Morda cesta sicer vodi v bližino vrha Gore, ampak po tej se gotovo še nekaj mesecev ravno zaradi teh manjših plazov na bo dalo. Pot je zatem le zavila na strmejšo planinsko pot skozi gozd, kasneje pa je potekala po precej poševnem pobočju, kjer bi bilo še v času brez snežne odeje prostora za hojo zgolj za širino obeh stopal. O primernosti hoje po tovrstnem terenu menda zato ni potrebno zgubljati besed. Sneženje se je malenkost okrepilo, a niti približno temu ne bi mogli reči kaj več kot rahlo sneženje. Nekaj minut pred menoj se je po isti poti odpravil že nekdo. Stopinje so bile v snegu zelo dobro vidne, zato sem jim zvesto sledila. Občasno sem vseeno pokukala na drevesa pred seboj, da sem preverila, če sem na pravi poti, označeni z rdeče-belo markacijo. Poleg teh stopinj ni bilo videti nobenih drugih sledi - očitno v teh gozdovih ni tako pestre živalske zasedbe kot na Pohorju. Občasno se je zaslišalo kakšno ptičje petje in oddaljeno bobnenje – verjetno glasovi kakšnega od topov ali možnarjev ali bogsigavedi s čim na teh koncih ustvarjajo tovrstne zvoke. Pot je šla tako hitreje od nog, a zato je tudi intenziteta sneženja naraščala. Pogled na radarsko sliko je bil ob tistem času še precej obetaven, zelena pika v bližini nekod nad menoj ni predstavljala katastrofe, zato sem pot nadaljevala. Okrog pol dvanajstih, ko sem bila že na kakšne pol poti pa zadeva ni bila več tako zabavna. Rahlo sneženje je prešlo v zmerno sneženje, zmerno sneženje v močno sneženje, le to pa v snežni metež in to z veliko začetnico! Če ne bi bilo še vedno vidnih stopinj, bi se kaj lahko izgubila, saj smreke pred mano niso bile več vidne, še manj pa markacije, na katere so se že prilepile številne snežinke, ki jih je veter nesel vsenaokrog. 

Sneg se je prijemal na debla in markacije niso bile več vidne ne od daleč, ne od blizu.

Vrha seveda ni bilo moč videti, prav tako se mi niti sanjalo ni, kako visoko se nahajam in kod, saj že dolgo ni bilo na spregled nobene izmed tabel, ki bi označevale nadmorsko višino lokacije. Zaradi sneženja sem spravila v nahrbtnik tudi fotoaparat, zato sem nadaljnih nekaj slik naredila kar z mobilnim telefonom, katerega slike so še slabše kvalitete od slik že precej starega fotoaparata. Prišla sem do mize in dveh klopc ter se odločila, da pogledam v vodnik, da preverim kod se nahajam. Na istem mestu je bil spomenik planincu, ki ga je zasul snežni plaz tu nekje, tako sem zaradi omembe ravno tega spomenika v vodniku vedela, da se nahajam še kakšnih 400-500 metrov pod vrhom. 

Slavni spomenik.

Ustavila sem se za nekaj minut in v tem času se je na meni nabral kak centimeter, morda celo dva snega, snežilo pa je kot »iz škafa«. Napis na spomeniku mi ni bil v spodbudo, začela sem si predstavljati take in drugačne scanarije, ki niso bili preveč optimistični. Preprosto nisem več vedela, ali je pot pametneje nadaljevati navzgor ali navzdol. Nekaj minut sem kar stala in se odločala. Bila sem že čisto odločena, da grem nazaj, da se Uršlja gora pač ne da, se mi pač ne pusti osvojiti, pa so spet prevladale druge misli, da sem se le pripeljala tako daleč, že prehodila kar lepo pot in da ne morem kar obupat in it nazaj, kdo pa bo drugič lezel po isti poti. Naprej, nazaj, naprej, nazaj, minute so minevale in upala sem na kakšen »znak«, ki bi mi olajšal tisti trenutek nemogočo odločitev. In seveda, znak je prišel kakor strela iz jasnega točno ob 12h. No, ni bila strela, ampak sneženje je začelo jenjati. Prav zares! Tako je bila odločitev jasnejša in se je v tistem trenutku zdela precej pravilna. Nadaljevala sem »križev pot«. Pot se je nadaljevala spet po strmih pobočjih, in vsak korak je moral biti premišljen in previden. Vsak zdrs bi bil lahko usoden vsaj za moje noge, ko bi se enkrat začela kotaliti tam dol... Mestoma sem se spraševala o svoji (ne)norosti, ravno toliko kot je bilo adrenalina je bilo mestoma v meni tudi strahu. A razjasnilo se je, nebo nad menoj je postalo spet čisto modro, brez oblačka! 

"Vremena so se razjasnila."

Pogled na radar je vsekakor potrdil domnevo, da je padavin konec. Zaradi malenkostne utrujenosti, ki se je z vsakim višinskim metrom stopnjevala, tako nisem preveč hitela proti vrhu in kot se je nebo razjasnilo, se je kmalu spet pooblačilo in sneženje je začelo s še večjo intenziteto. Pogled na radarsko sliko je povedal, da se je tokrat padavinska linija razširila kar čez cel sever države in se širila tudi že južneje. Del poti, ki je ostal pred mano je bil najstrmejši, zato sem v roke vzela mp3 in nastavila muziko, ki mi je dala vsaj nekaj dodatne motivacije za hojo v nič kaj obetavnih razmerah. A v slušalkah sem kaj kmalu zaslišala zvok, ki ga ponavadi slišiš, če se nekaj dogaja s tvojim mobitelom-preden dobiš sporočilo ali klic, ampak pogled na telefon ni kazal na to. Zvok je bil vse pogostejši in postajalo mi je vse bolj neprijetno. Telefon sem zato ugasnila, ampak zvok v slušalkah ni prenehal. Ugasnila sem še mp3 in hitela naprej. Imela sem res slab občutek. Na območju, kjer sem se nahajala je bilo le nekaj dreves, sama pa sem bila super antena. Brez pohodnih palic bi že obupala in se menda tudi zvalila nekam pod rob, tako pa so v teh trenutkih pripomogle kakšnih 75 % k moji hoji, ostalo pa je pripomoglo "srce", saj so se noge že kar vlekle za menoj, um pa je posledično tudi že obupoval. In potem sem pred seboj zagledala rdečo tablo, na kateri je pisalo, da je do koče še 10 MINUT. Ne vem, zdelo se je hkrati zelo malo in še vedno tako strašno veliko, saj sneg še kar ni jenjal. A teh 10 minut sem prehodila precej hitro, z zadnjimi atomi moči in okrog 13. ure le prispela na vrh. Pred kočo je bilo več kot 10 parov pohodnih palic, koča pa polna kot bi bil zunaj lep sončen dan (kar je zjutraj, ko je marsikdo od nas začel svojo pot, tudi bil). Pohodniki so ves čas tudi prihajali in odhajali v snežni metež. Ob pogledu na »jedilnik« sem si zares zaželela tople goveje juhe, pa jim je le-te žal (že) zmanjkalo :/. Malenkost sem se ogrela v koči, malenkost posušila oba para rokavic, ki sta bila zaradi sneženja premočena »do kože«, pobrala še tukajšnji žig in se podpisala v planinsko knjigo. Nato pa se okrog 13:45 odpravila iz koče. 

Ob odhodu iz koče

je bila vidljivost še res "slaba" :D

Sneženje je ponehalo in odpravila sem se kar po isti poti navzdol. Moje stopinje so bile že precej zakrite, malo zaradi snega, na izpostavljenih območjih pa tudi zaradi vetra, ki je sneg napihal na kupe in zabrisal sledi. Novega snega je bilo na vrhu med 10 in 15 centimetri. Jasniti se je začelo z enako hitrostjo kot prejšnjič in pred mano se je odprlo nebo in razgled, ob katerem sem tudi tokrat ostala brez besed. Uršlja gora mi je podarila najlepše darilo, ki ti ga lahko podari gora, ker sem vztrajala in kljub neprijetnim zimskim razmeram prišla do vrha – dih jemajoči razgled na okoliške na novo »pocukrane« hribe in doline. 

Na novo "pocukrani" hribi in doline.

Razgled na eno

in na drugo stran.

Kapelica pod vrhom.

Hitro sem splezala na skalo in si mislila »I am on the top of the world! :)« Presrečna sem bila, sploh se ne da opisati zadovoljstva, moj nasmeh pa je bil gotovo do ušes :). Morda se je ravno zato Uršlja gora zavihtela na 1. mesto po priljubljenosti, vsaj kar se tiče že prehojenih poti na Slovenski planinski poti, ker se ni dala osvojit, ampak ker je potem ob moji vztrajnosti le popustila in me za moj podvig še nagradila! Če bi bili tam gor tisti trenutek z menoj, bi zagotovo tudi vi občutili isto! :) Nekaj časa sem še zrla v daljavo, ampak nikakor nisem hotela tvegati še tretjega snežnega meteža, zato sem le odšla dalje. Sledil je sestop, ki ni bil nič kaj lahek. Stopinje so bile nekod že zakrite, a slediti se je nekako še dalo. 

Sled, ki sem jo puščala za seboj ob sestopu.

Številni drobci snega so se ob proženju mojih korakov začeli kotaliti v dolino

v večje in manjše kepe.

Na strmih pobočjih sem sprožala manjše plazove in kotalila navzdol majhne in malo večje kepe. Nekaj manjših zdrsov me je še dodatno prepričalo, da podvig nikakor ni končan. Vsak korak je moral biti premišljen in previden kot le kaj. Telefon je začel zvoniti. Prvič, drugič in tudi tretjič. Vsa sporočila so sporočala, da obilno sneži na vsakem koncu Slovenije, pa se piscem niti sanjalo ni v kakšnih razmerah sem še nekaj minut nazaj hodila sama. Pff, sneženje pri vas, mnja, jaz se ne bi hvalila s tistimi parimi snežinkami doli v dolini :D. Opazila sem, da je voda, ki sem jo še vedno ima na dosegu roke zunaj nahrbtnika, deloma zaledenela. Notri so plavali ledeni kristali, tudi po sami steklenici pa so se nabrali koščki ledu in sreža. Po kakšni uri sem le prispela iz gozda na bolj raven teren in šele takrat je moja pozornost ob hoji popustila do te mere, da sem na zvoženih kolesnicah kakšnega traktorja ali podobnega vozila, na katerih se je pod snegom skrivala ledena plast, poletela v zrak in pristala na trdem. Auč, bok in dlan sta utrpela udarec, ki ga vsaj na roki precej dobro čutim tudi danes :/, pa bo že. Nadaljevanje poti in konec sta minila brez večjih posebnosti. 

Prehojena višinska razlika okrog 1280 višinskih metrov in prehojena razdalja okrog 25 km je bila okrog 16:30 že za mano. Rahlo je začelo snežiti tudi v dolini in snežinke so me spremljale celo pot do doma. Tokrat sem si raztegnila meča, tako da bolečin danes tam ne čutim, sem si pa uspešno nategnila eno od kolenskih mišic, precej čutim pa tudi drugo koleno, ampak, kot pravim vedno, vsaj vem, da adrenalinska dogodivščina ni bila le plod moje domišljije, ampak del resničnosti.