(O) Pohorju

Tabla, ki stoji na začetku Slovenske planinske poti v Mariboru.

Prejšnji teden sem torej dokončala del Slovenske planinske poti po Pohorju (v knjižici Slovenske planinske poti se imenuje ta del Maribor-Pohorje-Slovenj Gradec). Pot je dolga 61 km in traja 19 ur ter 25 minut (v različnih virih se podatki nekoliko razlikujejo med seboj, jaz pa citiram podatke s spletne strani Pešpoti). Seveda je bilo narejenih kar nekaj kilometrov več, prav tako je bilo več tudi ur hoje, ali zaradi sestopa po poti, ki ni del same Slovenske planinske poti, podvajanja poti ali pa preprosto zaradi tega, ker sem zgrešila pot, ker nisem sledila markacijam, ampak svojemu zmotljivemu instinktu. Najvišja dosežena nadmorska višina na tem odseku Slovenske planinske poti je bila 1542 m (Velika Kopa in Črni Vrh), najnižje pa je bilo izhodišče v Mariboru, na nadmorski višini 280 m. Pot čez Pohorje je sestavljena iz 14 tras. Časovno najdaljša je trasa Maribor - Mariborska koča (3 ure), prav tako je bila v tej trasi dosežena tudi največja višinska razlika, in sicer 819 m in najdaljša dolžina trase, 8.3 km. 

Nekaj utrinkov iz prvega izleta Maribor-Mariborska koča-Ruška koča-Maribor, 18. avgusta 2014.

Spodaj Maribor.

Sveti Areh.

Akumulacijsko jezero.

Najhitrejši vzpon je bil 168 višinskih metrov v 30 minutah na trasi Grmovškov dom pod Veliko Kopo - Velika Kopa.

Najhitrejši vzpon na trasi.

Po prehojenem lahko podam neko splošno mnenje o Pohorju samem. Pot od Ruške koče do Areha je najmanj prijetna, če hodiš sam, saj večinoma teče po gostih večinoma smrekovih gozdovih, s čimer vse skupaj deluje še malce bolj nevarno, sploh če pustiš domišljiji prosto pot. Medved preverjeno domuje na Pohorju! Prav tako tu domuje mnogo divjadi, ki pa se večinoma precej uspešno skrivajo pred obiskovalci terena. Na poti po Pohorju, ki je trajala 4 dni so mi delali družbo Robert, Katja, Benja in moja malenkost. Vsekakor imata svoje prednosti tako hoja v družbi kot hoja zgolj s samim s seboj, tako da se bom z veseljem tudi v prihodnje poslužila kombinacije obeh. 

Kar se tiče potovanja do izhodišč in nazaj so bila uporabljena sledeča prevozna sredstva: osebni avtomobil, hitri vlak, počasni vlak :D, mestni avtobus, primestni avtobus, smučarski avtobus, vzpenjača in lastna stopala večidel poti :) no pa vsekakor ne smem pozabit štet zraven še pohodni palic, ki so pomagale pri hoji večidel poti. Tik pred zadnjo odpravo sem si priskrbela še nov resnejši pohodni nahrbtnik, ki je »krstni« pohod izvrstno prestal in bo še kako prav prišel pri bolj resnih odpravah, ki me še čakajo. 

Dobro markirane poti omogočajo pohodnikom sledenje potem tudi pozimi.

Verjetno v glavnem velja, da je težje z orientacijo in iskanjem markacij pozimi, ko so tla zasnežena in so markacije na uravnavah brez dreves narisane kar na kamenju na tleh. Kljub temu je markacij ogromno in pot je večji del res lepo označena. Vse pohvale markacistom, ki zelo lepo skrbijo za te poti! Če boste obiskali Pohorje poleti, vsi predlagajo, da se oglasite pri Lovrenških jezerih. Mene to še čaka, saj so bili zadnjič pozimi jezerca zalita s snegom. Vsekakor bi se nekoč vrnila tudi do Šumika, kjer sta v bližini dva slapova, ki se ju je slišalo že od daleč po žuborenju vode. Še enkrat bi z veseljem lovila palico po mali strugi in to tudi posnela :). Še enkrat bi šla iz Rogline strani do Ribniškega vrha, a zgolj ob vremenu z dobro vidljivostjo, saj so v mojem spominu še vedno dih jemajoči razgledi, ki so se razkrili pred menoj, ko sem končno prišla iz gozda do pobočja. Prav tako je bila res lepa pot, ki smo jo prehodile zadnjič (okrog Kop). Precej uravnan teren in razgledno ves čas. Ne morem se odločit, če je bilo lepše sedaj pozimi ob vsej tej količini snega; in še prav posebej zato, ker je bilo nekaj 100 metrov pod nami že čisto pomladansko, tam gori pa še taka zima; ali bi bil tovrsten teren zares lep tudi v mesecih brez snega. Mislim, da bom tudi sem morala priti še v katerem drugem letnem času. Pravzaprav bi še enkrat prehodila celotno pot, če bi se še enkrat odločala za začetek hoje po Planinski poti.

Črnobele panorame, ki so nastale čisto po nesreči.

Na pobočju proti Ribniškemu vrhu.

Žal pa mi je, da je pot speljana marsikje mimo vrhov, zgolj med kočami. Zaradi že tako dolge poti in največkrat tudi omejenosti s časom, saj po temi največkrat ni tako zelo prijetno hodit po neznanih terenih, se tako precej »površno« preči poti in se posledično spregleda predvsem naravne znamenitosti, ki bi bile gotovo vredne ogleda. Ampak vsakega koščka Slovenije se žal ne da pregledati. Mogoče ob naslednjih prilikah.

Še nekaj nasvetov in opomnikov zame in za vse druge - morda pa vam kdaj prav pride:

- vedno, ampak res vedno se je treba po dolgi poti raztegnit, sicer bodo meča bolela še kar nekaj dni 

- fino je imet s seboj v vseh letnih časih vsaj kakšno kapljico sončne kreme

- ne jejte "mehkih" bonbonov, ki so zaradi mraza spremenili svoje lastnosti 

- za daljše poti so za vse pohodnike zelo priporočljive pohodne palice, te še posebej pridejo prav ob utrujenosti in ob hoji navzdol, da se malce razbremeni kolena 

- včasih pridejo obliži prav tudi za druge pohodnike, ki jih ožuljene srečaš v planinskih kočah, zakaj ne bi s takim pripomočkom polepšali komu dneva :), tako da jih vzemite s seboj ;) 

- zabavno je pobirati tudi smeti po hribih (ponekod je mogoče pri planinski koči vzeti vrečko v smislu »očistimo naše gore«), a kaj, ko so tudi te poti nevrjetno nasmetene in tako kaj hitro napolniš vrečko

Polna vreča smeti pobranih v dobri uri hoje med Ruško in Mariborsko kočo.

Veselim se novega dela poti, ki ima tokrat ime »Med Mislinjo in Savinjo«. Tu bodo na vrsto prišli tudi prvi dvatisočaki, ki jih bo na poti v nadaljnje kar nekaj. Pohorje je bil samo poizkus. Samo iskanje potrditve, če me to res zanima in veseli, če to zmorem in če je zadani izziv (še) v igri. Hribi se sedaj šele začnejo. Noge se že veselijo novih kilometrov, oči novih razgledov in um sprostitve izven pisarne. Če bo vse tako kot mora biti, boste že v manj kot 10 dneh brali nov blog - s terena seveda :).

                                                      Dosedanja zbirka žigov.