Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Meteorologinje v hribih 2.

Ker se je prejšnji pohod v družbi meteorologinj zelo dobro obnesel, so se mi pridružile na izletu tudi tokrat, in sicer kar tri: Benja, Katja in Neža. Vreme smo si seveda spet "zrihtale" (krivde za morebitni dež v naslednjih dneh zaradi današnjega "sestankovanja" na prav en meter pod 1700 m pa ne prevzemamo :)).

Ker se je prejšnja pot zaključila na vrhu Uršlje gore, bi se prav tam morala tudi nadaljevati. Tako smo se z avtom odpeljale do Slemena, kjer se nahaja Andrejev dom in se sprehodile do vrha Uršlje gore in spet nazaj do našega izhodišča.

Pot se je tokrat, kljub temu, da smo štartale na okrog 1086 m nadmorske višine in je bil naš cilj na 1680 m nad morjem, sam vrh pa še 19 metrov višje, začela že na samem začetku spuščati. Z vsakim metrom, ki smo ga prehodile po poti navzdol, smo si že predstavljale pot, ki bo na koncu, ko bomo že prijetno utrujene, šla navkreber. Po približno uri hoje pa se je pot začela strmo vzpenjati - res strmo! Narediti smo morale več kot 600 m višinske razlike v okrog 1 uri. Srečale smo nekaj pohodnikov, ki pa so se že vračali iz gore dobre volje. Tokrat so punce imele veliko več motivacije kot jaz, vodile so pot in zato mi tudi tokrat ni bilo treba spremljati markacij.

Prihod na goro je bil zame, kot da bi bila na vrhu prvič. Razmere so bile popolnoma drugačne kot prejšnjič. Razgled vsenaokrog, kopno, še pot je izgledala bolj strma kot takrat v snežnem metežu :). Sledil je daljši postanek, obvezno zbiranje žigov na rokah :) in odhod na 1699 m visok vrh s križem. Na Uršlji gori se poleg cerkvice in res velike planinske koče, nahaja tudi oddajnik RTV Slovenija Plešivec.

Že od daleč smo zagledale naš cilj, nad njim pa tokrat čisto jasnino.

Gozd je bil poln belo-rožnatih telohov.

Tokrat se je cerkev na Uršlji gori videlo tudi nekaj sto metrov stran, saj megle ni bilo na spregled.

Tudi snega ni bilo več, so pa zato tla krasile zaplate vijoličnih barv.

Videlo se je celo oddajnik.

Vrh s križem

in dokaz, da je snega v nekaterih delih vseeno še kar nekaj.

Fin vetromer :).

Super dan so izkoristili tako jadralni letalci

kot tudi padalci.

Kopasta oblačnost in dim iz termoelektrarne Šoštanj, ki kar bode v oči.

Utrujenost ne pozna meja :)

prav tako ne vijolične "plantaže" resja.

Pot nazaj je minila brez težav, še klanec navzgor na drugi polovici poti ni bil tako hud, kot je izgledal prej, debata je omilila vsak meter dviga in čeprav se je v zadnjih metrih nezanimiva pot po makedamski cesti že kar vlekla, smo kaj hitro prispele do našega izhodišča. Po prihodu do Andrejevega doma na Slemenu smo pobrale še moj 10. žig na moji Slovenski planinski poti, se napakirale v avto in se odpeljale proti Velenju, do Velenjskega jezera na zasluženi počitek, nastavljanje sončnim žarkom in lenanjenje. Prijetno neprijetne vonjave termoelektrarne Šoštanj, na katero je bil od jezera tudi precej dober razgled, so se širile po vsej bližnje-daljni okolici. Pripeljali so tudi jadrnico, ki so jo spustili v jezeru in preizkusili ugoden veter za plovbo po njem. Še labodi so vedeli, da je bil dan popoln za uživancijo! :)