Skok na dva hriba skorajda mimogrede

Po dvotedenskem predahu, saj zaradi vremena, službe med vikendom in drugih obveznosti prvi podaljšani vikend nisva uspela nikamor hribolazit, prejšnji vikend pa sva preživela na morju, sva tokrat končno res na polno izkoristila prosto soboto. Vreme je letos kakršno je, za po hribih velikokrat ni 100 %, zato je treba reskirat. Zaradi omejene kondicije pa tudi še vedno tipava po najinih zmožnostih. A ravno zaradi vseh zgoraj napisanih razlogov sva se odločila, da dan izkoristiva kakor najbolj gre. Izbrala sva si spet LPP traso in sicer od Davče vse do Soriške planine. Pot je dolga okrog 23 km in prečka kar 2 (in pol) vrhova, pri čemer se vmes vrne "v dolino". Nabrala sva okrog 1700 višinskih metrov in glede na to, da niti dva dni po tem ni musklfibra, izgleda, da sva pripravljena na poletno hribovsko sezono, ko bo treba vsaj par dnevne ture naredit, če bova hotela podelat manjkajoči del SPP (od Trente preko Prehodavcev do Triglavskih jezer in od Komne preko Krna, Rodice in Vogla do Črne prsti). Malce sva imela sreče z vremenom, oblaki so se ravno prav nastavili, da sva imela na izpostavljenih mestih kar nekaj sence, sicer bi imela še več težav pri ponovnem vzponu 800 m višje sredi dneva.

Pot naju je vodila od Davče, najprej na Porezen, nato v dolino do Petrovega Brda in Spodnje Sorice, čez Zgornjo Sorico proti Lajnarju, sproti  sva skočila z razpotja še na 100 m višji Dravh, osvojila Lajnar in se ravno da ne odkotalila proti Soriški planini. Sedežnica je ravno nehala vozit, ko sva po slabih osmih urah hoje stala na vrhu Lajnarja.

LPP ne vem če me je že kdaj do sedaj pozitivno presenetila, a vsekakor se je Lajnar uvrstil med enega od biserčkov slovenskih gora. Zakaj? Na prvi pogled je podoben Raduhi, ki mi je zaradi bujnosti rastlinja bila zares simpatična. Ko prideš iz gozda se pred tabo odpre travnik skorajda brezpotja z rožami, ki jih drugje nisem še videla. Resda je pot malce nerodna, široka ravnoda za eno nogo in je treba malce pazljivosti, ampak ima svoj čar iz strani Sorice.

Se že veselim novih hribovskih dogodivščin, nebo je meja! :)