Moča od spodaj in od zgoraj ali Loška planinska pot nama je dala še predzadnjič vetra

Čeprav SPP letos že preveč sameva, sva se odločila, da najprej do konca narediva LPP, saj nama jo je manjkalo še za dober dan in pol hoje. Tako sva včeraj opravila pot od Soriške planine pa do Dražgoš. Okrog 20 km dolga pot z le nekaj sto višinskimi metri osvoji Kačji Rob, Kremant, Altemaver, gre mimo Koče na Ratitovcu dol na Prtovč in skozi obsežni gozd na drugo stran do Dražgoš.

Pot od Soriške planine do Ratitovca je bila izbrana za eno izmed najlepših poti po izboru pohodnikov ravno letos, a nama se je zamerila že prav na začetku. Slaba dvoumna označenost naju je popeljala že takoj do ceste in prav v napačno smer, tako sva že takoj zgubljala prepotrebni čas. Nato sva se izgubila še drugič, med samo hojo pa še kar nekajkrat, kar je sploh od Prtovča do Dražgoš vnaprej predvidel tudi Miha. Pot mestoma ni bila dosti shojena, označeno brezpotje, kot je to imenoval Miha, je poskrbelo tudi za to, da sva na čevljih in hlačah nabrala polno zalogo vode, saj je bila vsa podrast še vedno mokra od dežja v preteklih dneh. Ena izmed najlepših poti je sredi poti le upravičila sloves, saj je bil teren razgiban, razgledi pa božanski, le oblaki so zakrivali direkten pogled na še malenkost bele Julijce.

Rastje je bilo raznovrstno, a čisto drugačno kot zadnjič na Lajnarju. Na Ratitovcu sva si privoščila daljši postanek in tokrat pojedla domači štrudelj namesto kupljenega. A črni oblaki so se že zbirali, čeprav radar še ni dal slutiti nobenih ploh po Sloveniji. Do Prtovča je šlo gladko, saj je pot speljana po precej obljudeni poti, tudi do lovske koče je šlo res prelahko. A tam sva zaradi nejasnosti prosila za pot gostilničarko. Njen odgovor, da je ravno zadnjič enkrat iskala ena gospa pot in da je prišla nazaj, ker je preslabo označeno, se nama je kmalu zdel čuden, saj so bile sprva markacije res lepo in dosledno narisane. A zakaj Loška pot ne bi nadaljevala v svojem slogu?

Ne vem več, ali sva se prej začela zgubljati ali je prej začelo grmeti v daljavi. Pogled na radar ni bil ravno optimističen, midva pa tudi ne, saj je bilo pred nama še okrog 2 uri hoje do Dražgoš na drugem koncu grape. Bližje je bila nevihta, bolj sva hitela, bolj sva se zgubljala. Slaba označenost, slabe odločitve in begala sva kot dve slepi kuri sem in tja. Kar dobro sva vseeno nadaljevala preden so se začele prve kaplje. Ni bilo druge, kot da sva se ustavila pod gostim mladim drevjem, dež bi naju v trenutku premočil do kosti. Na glavo sva poveznila edino pokrivalo za ruzak, ki sva ga premogla, ugasnila telefone in objeta čakala da mine. A mlada drevesa so začela puščati vse več vode na naju, pohodne palice pa so se nama zazdele preveliki lovilci strel. Zato sva palice pustila pod drevesi in stekla po cesti v drugo smer pod košato veliko smreko (šele na koncu ko sva šla naprej se je videlo, da je bila ta smreka kot nalašč za strelo, ena izmed najvišjih dreves v manjšem radiju okrog naju). Smreka je ponudila boljšo streho, le pršenje je prepustila skozi, tako sva skorajda čisto suha vedrila tam okrog 45 minut.

Po prehodu nevihte je postalo bolj svetlo in odločila sva se za nadaljevanje, vesela da se nevihta ni zavlekla še kakšno uro dlje in da naju ni našla kakšna strela. Čeprav iz neba ni več deževalo pa so z dreves padale kapljice. Zgubljala sva se tudi v zadnjem delu poti, ampak slednjič sva le prišla do Dražgoš, utrujena in vesela, da konca poti nisva prestavila kam naprej. Po drugi avto je bilo treba iti spet daleč, čas sva zgubljala tudi po cesi, saj je bil obvoz do Soriške speljan preko Petrovega Brda.