Da ni bilo fovšije, so me prejšnjo soboto iznenada začele boleti vse mišice zgornjega dela telesa, zakaj in kako mi ni bilo jasno niti takrat niti naslednje dneve, niti mi ni jasno še sedaj. Počitek je bil zato "obvezen" ali vsaj zaželjen. A čez dan in dva ter tudi tri ni bilo nič bolje, zato sem odpovedala za sredi tedna planirano dvodnevno delavnico na Triglavskem ledeniku. Veliko težke prtljage gor in dol ne bi zmogla nest :/. Odhod v službo je popestril dva dneva, a moj zvesti spremljevalec je še vedno koristil dopust. Njegova kolena so bila nekoliko bolje, vsaj tako je izgledalo na prvi krajši poskus obremenitve, zato je bil pripravljen na nove izzive. Na Raduho se tako nisem odpravila z njim, saj jutranje leseno vstajanje ni bilo obetavno. A domena z Mihovim stricem, da izkoristimo morda zadnjo priložnost za osvojitev Razorja, mi ni dala miru. Zdravje ali žig je bilo vprašanje, odgovor pa znan, saj so bile moje noge vseeno še kako pripravljene na izzive. Nekaj moje malice je imel Miha, tako je bil moj hrbet nekoliko manj obremenjen, a sredi poti sem ga, kljub jutranjem "miru", začela čutiti. Da zato niti noge niso bile tako hitre kot na poti na Skuto, ni skrivnost, zato sem potlačila zbadanje in hodila v svojem tempu, čeprav je zato trpela moška družba (sem se jima zato "odkupila" s tem, da sta lahko sama skočila še na 20 minut oddaljeno Planjo :P). Še ena noro dolga tura, ki je vodila od Vrat preko Sovatne in mimo Kriških podov na Razor in nazaj - spet blizu 2000 višincev. Megle so se z vetrom podile naokrog, nam skrivale pot in razglede, in nas hkrati branile pred sončnimi žarki, ki so nas dodobra ujeli šele nazaj grede pri koči na Kriških podih. Pot na Razor pa polna kamenja, večinoma z obvezno uporabo pohodnih palic in v zadnjih nekaj metrih tudi zelo priporočljivo uporabo samovarovalnega kompleta. Zajla in klini so tam postavljeni drzno kot le kaj in dih jemajoče.
Mihovo koleno je ob hoji v dolino začelo ponovno konkretneje opozarjati nase, moje stare kosti pa še vedno brundajo svojo čudno melodijo, pa bo že, za tiste hribe nad 2000 m, ki še manjkajo, bo dolga jesen gotovo še dala kakšen fin dan, zdaj pa je gotovo čas za nekaj okrevanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar