Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Porezen s korenčkovim priokusom

Letos bi lahko rekli, da je slabo hribovsko leto zame. Non stop se kaj dogaja, al zmanjka časa ali vremena za hribe. In kaj lahko potem naredim drugega, kot da na vrat na nos v ponedeljek, sama, čeprav so možne plohe, odidem dogodivščinam naproti. A spet par "napak"...nedelja zvečer je in Veronika je s pofočkanimi urami, brez malice, nima pojma kako priti do željene lokacije. Napoka v ruzak cel kup cunj za oblečt, steklenice v katere bo natočila za pit, še zadnjo Švicarsko čokolado (juhej, dolgo je zdržala) ter nekaj korenčkov - ker drugega ni bilo :D, preveri še zemljevid na telefonu, kjer hitro zaključi, da pa ja ne sme bit pretežko prit do izhodišča. Začetniških napak torej cel kup že večer poprej! Verjetno je torej jasno, da sem se z avtom iskala do željenega izhodišča. Se vozila po čudnih krajih, da sem se že spomnila na lansko zgubljanje nedaleč od tu. Obupala sem, ko je minilo že preveč časa in se odpravila na drugi konec. Namesto iz Petrovega Brda sem pač izlet na Porezen začela iz Bolnice Franje. Pred mano je bila dolga pot in kasen začetek, posledično pa tudi kruljenje v trebuhu in zelo topel zrak. Da sem se potila dvojno, ob nanosu kreme za sončenje pa še bolj ni pomagalo pri vsem skupaj. Sprva zato niti nisem kaj hitro stopila in kmalu bi se kar obrnila in odpeljala domov. A table ob poti so bile posejane dovolj pogosto, opremljene s časom, ki je vseeno spodbujal k nadaljevanju, saj sem kljub premnogim postankom zelo dobro lovila zastavljeni čas. Pol je vodila okrog in okrog in šele proti koncu sem zagledala spomenik na vrhu hriba. Pot na vrh sem torej vse od izhodišča našla v prvo, tudi koča je bila odprta na vrhu in zdelo se je, da se je sreča obrnila spet na mojo stran. Oblaki so me spremljali na poti že gor grede, da so se ves čas gostili in polnili s kaplicami menda tudi ni skrivnost. Sreča je bila do te mere, da je začenjalo počasi in da je večji del poti potekal po gostem gozdu, a nekaj 10 metrov stran od parkiranega avtomobila, so se oblaki vseeno zlili v vsem svojem sijaju. Še sreča za poln nahrbtnik rezervnih oblačil, so le prišla prav. Še tole...včasih ko pohajam sama, se sprašujem, če v bližini domuje kakšna medvedka z mladiči, a morda bi me moralo biti bolj strah divjih prašičev - kosec ob poti na cca 1000 m mi je rekel, da so že razgrajali tam dol na njegovi parceli. Da me je na koncu prestrašila srna, ki je želela prečkati mojo pot tudi ni skrivnost. In, ne trdite, da tega preventivno ne počnete tudi vi, kasneje po poti navzdol sem zato naglas rekla kakšno besedo ali dve sama s seboj, dobre družbe tako ali tako ni nikoli preveč :P.
Aja...pot z avtomobilom nazaj sem našla v prvo :D.