Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Na meji

Če je bil prejšnji izlet malenkost pisan od narcis je bil tokratnji že prav kičast. Stari dopust se je nabral do te mere, da ga je le treba pokoristit, par dni brez televizij in dežurstev je kar klicalo po prostih dnevih in kljub temu, da nihče drug ni imel dopusta, je bil vsaj en dan lahko namenjen hribovskim pustolovščinam. Že čuda dolgo nisem odšla sama v hribe, nazadnje menda na prav nek tak solo dopust julija lani, ko sem osvajala Kamniške v prvo in sprva si niti nisem verjela, da bom pohod zares speljala, saj sem do sedaj vedno našla izgovor, da sem ostala doma. Vreme sem tokrat precej ignorirala, če me dobi kakšna ploha, bom pač tvegala, verjetnost za nevihte je bila pa minimalna. Prvi navidezni "problem" je bil tako torej izbira lokacije, saj je na SPP nastalo že polno lukenj, preostali dvatisočaki pa še niso preveč primerni za pohajanje. Da bi imela čimmanj slabe vesti, da žige dobivam brez Miha sem ga povprašala, katere žige že ima, ki jih jaz še nimam in njegov odgovor je dal odgovor tudi meni. Golica! V tem času zelo aktualna, ob dobrem dnevu pa je možno podaljšanje poti vse do Mojstrane po SPP. Malica je bila kupljena, ruzak spakiran, dopust pofočkan, le še it je blo treba naslednje jutro. Da me ne bi izdala lenoba in še kakšen drug "greh", sem raje prespala pri Mihu in ob njegovem zgodnjem jutranjem odhodu v službo mi ni preostalo drugega, kot da tudi sama odrinem na pot. Tako sem že ob zgodnji sedmi uri štartala s hojo s Planine pod Golico. Dan je bil kot naročen, po vremenski fronti, ki je cel rom-pom-pom naredila ponoči, se je nebo le spucalo in razen meglic, ki so z vetrom precej hitro šibale čez nebo, se je obetal prav lep dan. Kako se mi je smejalo ob sami hoji, prelepi naravi in razgledih si lahko samo mislite, lahko pa vam povem, da je bil moj nasmeh do ušes in še naprej :). Še super mi je šlo, in po dobri uri sem pred sabo že zagledala Kočo, v dveh urah pa sem bila na vrhu. In razgled na drugo stran...v Avstrijo...je bil dih jemajoč. Moje navdušenje nad rekami je dodalo svoje. Po žigosanju knjižice, slikanju in krajšemu počitku sem si šla odpočit še v kočo. Pojedla juho, si spravila "za popeš" štrudel, ker so bile oči prevelike, želodček pa premajhen :) se namazala še s sončno kremo, ker je sonček že ornk svetil in se podala naprej proti Rožci. No, prej sem omenila narcise...narcis je bilo polno že na poti na Golico, a še več jih je bilo na nadaljni poti, ves ta kos SPP je cel raj za narcisoljubce! Pot je kaj kmalu prišla do grebena in Avstrijske meje. Slovenska planinska pot je bila večji del poti slabo označena, pri orintaciji mi je tako pomagal zemljevid - še dobro da je tokrat bil z menoj. Preko sedla Rožca sem se dvignila še na Hruški vrh, ki je najvišji del nad Karavanškim predorom in se počasi in po dolgi poti spuščala proti Dovjemu in nato še proti Mojstrani. 8 ur hoda, kakšnih 18 prehojenih kilometrov in okrog 1200 višincev. Juhu, še znam, sama! Do avta sem seveda prišla s pomočjo Miha, po službi me je prišel rešit pred dodatnimi 400 višinskimi metri, zato pa punce imamo fante ;).