Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Vsi odtenki zelene

Sem si le izborila prosto nedeljo in z Rokom sva šla nadaljevat pot po Cerkljanskem hribovju. Odpeljala sva se do Idrije, parkirala avto in odšla proti Ledinskem razpotju, Ledinam in Sivki. Strmo v breg, zavila v napačno smer (ki se je kasneje izkazala za drugo možno pot), se obrnila in povprašala za pravo pot. Spet sem zafrknila z izbiro vremensko (ne)primernega dne, saj je bilo precej oblačno in pihalo je kot za stavo, pa vseeno, glavni namen je bilo pretegnit noge in se naužit svežega zraka, oboje nama je vsekakor dobro uspelo, le noge sva prepretegnila ;). Rok ne bi bil Rok, če ne bi že od vsega začetka godrnjal zaradi te ali one stvari :D jaz pa sem se lahko le smejala, heh. Vsekakor sva zapravila okrog pol ure časa za napačno pot (in kasneje še kakšno minuto več :D), potem pa se je strmina šele dobro res začela, v skrbeh za (ne)prižgan radio v avtu sva vseeno napredovala. Z zemljevidom na telefonu in SPP knjigico sva se nekako le znašla. Pot po gozdni stezi, po makedamu, navzgor in navzdol, po ravnem in po ovinkih pa sva prišla do Ledin in čez čas še do same Sivke, ki predstavlja vrh kar sredi gozda, kot da bi se nekdo hecal in nekje v sredi postavil tablo in škatlico za žig. Pot v eno smer je bila dolga 12,5 km, višinske razlike pa tam okrog 700 ali 800 m. Od Ledin do Idrije sva šla po drugi poti, ki z razlogom na spletni strani SPP velja za poletno in ne zimsko pot, saj je ozka stezica največkrat precej izpostavljena in ob okrepljenem vetru je bilo treba biti dvojno previden. Vmes je celo začelo sijati sonce malo bolj zares. Pot pripelje do izjemno lepe razgledne točke nad Idrijo! Od tam pa pot vodi večinoma "okrog hriba" in se skoraj ob vznožju združi z drugo potjo, ki krene čez Gore. Nevrjetno sva bila vesela, ko sva le prišla do prvih hiš, odšla dol v mesto in si privoščila sladoled :), odšla do avta in videla, da radio ne gori ;).

P.S.: Mobitel pač ne dela tok hudo dobrih slikc.