Potepinka

Neskončno zasedeni april se je le začel in na srečo se je začel z edinim prostim vikendom ta mesec. Še vreme je ekstra pomladno in greh je ponujeno ne izkoristiti. Nisem potrebovala le izleta, potrebovala sem dolg sprehod, da se naužijem svežega zraka in pripravim na nadaljne naloge in izzive. Ker še vedno najraje hodim po SPP, kjer mi manjka še (ne)šteto žigov in prehojenih tras, je Miha, ki je imel čas za nedeljski potep, predlagal pot od Bolnice Franja, čez Ermanovec in Kladje vse do Bevkovega vrha in dol do Sovodnja. Okrog 20 km dolga pot, ki se pne med 452 in 1048 m, ponuja mestoma razgled na Blegoš, Porezen, Kamniške in Julijske Alpe, še celo Triglav pokuka iz svoje zasede :). Pametno sva se odpeljala na start z dvema avtoma, pustila enega v Sovodnju in se z drugim odpeljala do Franje, si šla pogledat tamkajšnji "muzej na prostem" in pobrala prvi žig na poti v gostilni, ki se je šele dobro odprla okrog 10.ure. Sledila je pot po cesti, pa po kolovozih in gozdnih vlakah, po gozdu in po soncu. Travniki polnih žafranov - na tisoče jih je bilo! so bili mestoma tako vabljivi, da ako bi imela s seboj dekico ali dve in še malo odveč časa, bi odspala na sončku kitico ali dve. Pri Koči na Ermanovcu je sledil krajši počitek z mojim obveznim gujškanjem na otroških gugalnicah :). A, ker sva bila šele nekje na pol poti in so koprenasti oblaki že začeli prekrivati nebo, sva jo ubrala naprej, v Kladjah pobrala še en žig, ki je bil skrit na okenski polici :) in odmaširala ali jaz bolje rečeno malenkost odšepala, saj sem nedavno morala staknit neko, upam da majhno, poškodbico. Na Bevkovem vrhu sva pri kapelici pobrala še tretji žig in bera je bila za danes več kot odlična. Sledil je še spust v Sovodenj in odhod po drugi avto nazaj do Franje.

Kr take zavese so meli že včasih?

Nasad smrečic za novoletne jelke?

Barvna in črnobela slika? :)

"Vijolična, ki te ljubim vijolično."

Perfekcija!

Bunker sredi poti.