Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Po medvedovih stopinjah

Ker sta zadnja dva vikenda potepa splavala po vodi je bilo tokrat tri proste dni nujno izkoristit. Že v petek sva se odpeljala do okrog uro in pol oddaljenega Črnomlja, oziroma do bližnjih Vrčic, kjer se začne pot na Mirno goro, do nadmorske višine malo nad 1000 metri. Malo toplega čaja, malo malice in plan za kosilo na vrhu po okrog 2 urah hoje in okrog 500 višinskih metrih. Sprva po suhi poti, nato tudi po snegu. Pred sabo sem v odtisih prepoznala medvedove šape, večje zadnje in manjše sprednje, odtisi so razkazovali tudi medvedove kremplje. Malo naju je bilo strah, pogovarjati sva se začela glasneje in se prepričevala, da so gotovo sledi že stare, a vseeno se za malico nisva kaj dosti ustavljala. Po toplem klobasastem kosilu sva se odpravila v dolino, a kaj ko je bilo treba še dolgo pot nazaj z avtom. Miha je že zgodaj zvečer zmanjkalo do naslednjega dne, jaz pa sem načrtovala že nov pohod v soboto.

Ker je treba tudi mladino čimbolj navdušit za hribe, sem sestro in njeno tri in pol letnico nahecala, da odidemo na pohod skupaj. Skupaj sva izbrali Rašico, pot od grada Jablje, ki se je izkazala za dolgo za nečakinjo, ki ji je zmanjkovalo motivacije. A ričetasta, klobasasta in sladka malica na vrhu pa štempiljka na roki, so vsem narisala nasmeh na obraz, tako je šlo navzdol vsem lažje in hitreje.