Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Neskončna pot po Robu

Prazniki so kot nalašč za potep, če so dela prosti dnevi in če je še vreme temu naklonjeno, je razlogov samo še več in tokrat je bil Miha pobudnik celotne dogodivščine. Vse pohvale mu gredo za dobro organizacijo poti in prenočišč, saj je bil za tridnevni pohod dober premislek zares potreben.

Trodnevni potep je zahteval dva avtomobila, prvega sva zapeljala do Cola, drugega pa z andrenalinsko in dih jemajočo vožnjo preko Idrijskega Loga do Idrije, kjer sva pustila drugega jeklenega konjička. Cesta je bila v izgradnji, strma, prepadna in mestoma polna ne dovolj povaljanega materiala.

Od Idrije je pot vodila na Hleviško planino, z nje pa do Vojskega, kjer naju je čakal prvi daljši postanek. Tokrat v topli sobi, s toplim tušem in televizijo. Naslednji dan nama je luksuz prejšnje noči prišel prav, saj naju je naslednji dan čakal več kot 25 km dolg podvig. Od prenočišča je bilo treba priti do sredine Vojskega, ki meri v premer okrog 10 km, od tam pa preko Mrzle Rupe do Golakov ter kasneje še do Čavna, kjer naju je čakalo novo rezervirano prenočišče.

Kot že prvi dan sva si tudi na Čavnu privoščila obilno večerjo in se tokrat že ob šesti uri zvečer odpravila spat, elektrike tu ni bilo na pretek, utrujena sva bila pa za znoret, a noč je bila dolga in po dvanajstih urah sem Miha zbudila z vprašanjem, če je tudi on že dobil preležanine :D. Čakal pa naju je že navsezgodaj še tretji dan hoje, ponovno dobrih 20 km poti, navzgor, navzdol, po Robu! Pot je vodila do Predmeje, na Sinji Vrh in Kovk do Cola. Kljub rahli naveličanosti ob dolgi poti sva imela tempo res dober in v sedmih urah sva zmogla vso razdaljo.

Bera žigov ni bila prevelika, zato pa sva se rešila dolge, naporne "Trnovske poti", mestoma v strahu pred srečanju s katerim od tamkajšnjih medvedov, a na srečo so naju pozdravljali le iz plakatov in medovarnih kant za smeti.