Najdaljši solo enodnevni pohod ali Kamniške so poskrbele za še en nepozaben izlet

Dopusta je ostalo še cel kup, mojih hribovskih želja tudi še dovolj, da sem se kar sama, na vrat, na nos (pod pod noge pač) odločila za ekstra dolg enodnevni izlet. Še od lani, od Treh dni Kamniških sanj, ko konec snežne sezone ni bil še pred vrati, mi ni pustila spat Skuta. Kakšna je - je lahko ali težko dostopna, kakšni so razgledi iz nje...? Čeprav je torej prejšnjič izpadel Razor, sem torej vseeno vse stavila nanjo. Že če vpišemo v hribe.net Skuto in pogledamo kakšni so njeni dostopi, razen ene neoznačene poti vsi drugi časi kažejo čez 5 ur v eno smer, da je to kakopak pri normalnemu človeku razlog za dvodnevno turo si mislimo menda kar vsi. A izziv je bil pred vrati, nekaj kondicije sva menda morala dobit v zadnjem ekstra dolgem pohodu. Miha se je hotel odkupit, ker ne more zaradi bolečin v kolenih z mano, pa ker ga je seveda skrbelo zame, zato je bil spet moj taksist (hvala Miha :-*). Navsezgodaj zjutraj me je odpeljal proti Kamniški Bistrici, vse do Konca, kjer je promet sicer prepovedan, a tega marsikdo ne spoštuje. Izhodišče je bilo tako na 900 m nad morjem, kar je olajšalo in tudi nekoliko skrajšalo mojo celotno pot. Dostop na sam vrh Skute je tako potekal preko Korskega sedla, kjer sem že ob pol desetih jedla slastno porcijo makaronov, ker je bil moj zajtrk spet boren kot le kaj, mimo bivaka Pavla Kemperla in Štruce, 2532 m visoko. Pohodniki so tudi danes večinoma izbrali "lažji" pohod na Grintovec, zato sem po poti hodila sama, le na vrhu sem srečala par. Iz te poti je bil dostop precej nezahteven, nekaj izpostavljenih melišč in skal, a brez klinov in zajl. Že takoj z vrha pa se je pokazala razsežnost vršaca. Sicer samo nekaj zajl, a zato številni klini - menda jih je bilo več kot 100 na celotnem mojem sestopu. Vreme pisano, sončno, oblačno, megličasto, zato je bilo tudi na vrhu potrebno počakat na pravi trenutek za snemanje fotografij. Po težavnejšem sestopu je sledila še vrnitev proti Kokrskemu sedlu. Sledečo pot, ki gre čez "Sleme" sem prehodila že lani, saj je bila to edina možna pot ob prisotnosti snežišč pred Skuto. Pot se vleče, gre neštetokrat celo navzgor, ima tudi zahtevni del, večji del pa je potrebno skakati iz ene velike škrapljaste skale na drugo. Kljub bornim in kratkim postankom med hojo (skupaj je naneslo kar 10 ur in pol) sem imela energije dovolj, da sem bila ves čas hitrejša od predvidenih časov (V petih urah, ki so vključevale tudi makarone v koči, sem dosegla že Skuto.) V drugem delu poti sem srečala nekaj več pohodnikov, a vseeno se je poznalo, da je ponedeljek. Nisem imela želje, da bi to noč prespala v hribih, zato sem sestopila proti Suhadolniku, kjer me je že pričakal moj taksist :).

Z današnjo pridobitvijo - žigom je pobranih zaporednih 40 žigov, ostaja pa mi še neosvojenih 17 točk od skupno 75, večji del manjkajočih je seveda na Primorski strani, kjer so lahko dostopni vrhovi osvojljivi v vseh letnih časih. Morda pa so se možnosti, da mi letos uspe zaključiti pot! :)

Prednost poti iz Kamniške Bistrice je, da kaj kmalu zagledaš kočo v daljavi, no če ti hoja ne gre, to ni vedno plus :).

Klasični razgled izpred Koče.

Zajilo (zajtrk in kosilo).

Če kdo ne ve, proti čemu vodi skalnati tunel.

Umetnost v hribih ne pozna meja!

Dolge neskončne potke, nad njimi pa sivi oblaki.

Neobetaven razgled na cilj.

V drugi smeri je nekoliko bolje.

Izpostavljeno, krušljivo...

Luč na koncu sivega tunela.

Preblisk razjasnitve na nebu.

In panorama v oblaku.

Čez nekaj minut že spet bolje :).

Par Grintovca in Kočne :).

In gorske verige

številnih drugih vrhov.

Hm, zgleda kot raztreščeni zidaki sredi poti pod Skuto!?

Zajla le za varovanje po izpostavljenem grebenčku.

Kamen na kamen Kamniške Alpe :D.

En klin, dva klina, klinov sto!

Adijo Skuta, v veselje mi je bilo stopati po tebi!

Snežišč je v skritih globokih kotanjah tam okoli še kar nekaj.

Pogled nazaj na osvojeno je vedno najlepši :).

A potem je treba spet poiskati novo pot. :)

Trentarske pol ure ali trije dnevi Julijcev

Juhu, končno sem dočakala dopust in s tem tudi priložnost za daljše pohajkovanje po hribih. Vreme je bilo kot nalašč, ne prevroče, ne presončno in štiri-dnevni pohod planiran, saj je precejšen del Julijcev še čakal na osvojitev. Hkrati so ostali tisti tanajbolj zahtevni, vsi na kupu, kar mene sicer ni motilo, je pa že misel na to strah pognala v kosti mojemu sotrpinu. Plan je bila dolga krožna tura, ki obišče tri dvatisočpetstotake - Jalovec, Prisojnik in Razor, vmes naredi postanek pohodnik v treh kočah - Zavetišče pod Špičkom, Poštarski dom na Vršiču in Pogačnikov dom na Kriških podih, o kilometrih in višinskih metrih raje ne bi, jih preventivno, da naju že misel na to ne bi preveč odbila od izleta, nisva točno poračunala. No, pravzaprav je bil prvoten plan narediti pot v obratni smeri, kot gre tudi SPP, a koče v sledečem si vrstem redu zaradi zasedenosti niso bile na voljo. Izlet je bil sestavljen tako dobro, da je bilo možno ubrati tudi katero drugo pot, ga predčasno zaključiti ali kako drugače predrugačiti. Na koncu se je skrajšal za en dan, eno noč in en dvatisočpetstotak, pravzaprav dvatisočšeststotak. Kakšne "Trentarske pol ure" je zmanjkalo, da bi tretji dan lahko zaključila po planih. Nekaj preveč časa je bilo izgubljenega po težki poti na Prisojnik - talažjo sva (kot tudi nekateri drugi!) falila nekje blizu izhodišča, juhej! Dodatno antimotivacijo so povzročale še bolečine v kolenih mojega sopotnika. Kljub temu, odlična bera, žigov in adrenalina! Skorajda brez ostalih problemov, razen da mi je pri vrnitvi do Zavetišča pod Špičkom, ko niso imeli več vode, ampak le še fanto in coca-colo, na misel prišla dogodivščina iz Loške poti (Je na loški poti še kaj odprtega). Na srečo sva na poti na Vršič le zagledala helikopter, ki je do Zavetišča peljal zalogo hrane - čez dan mu je probleme delala megla oziroma oblačnost.

Takole prazna pa izgleda Soča, a še vedno bistra hči planin!

Tule so se mi pa noge malce tresle, ker most ni in ni bil pri miru :).

Le kam zreva? :)

Morda ga je strela zadela, ali pa ga je zadel duh časa.

V teh koncih so razgledi povsod omamno lepi,

Mihu je še med vožnjo pogled uhajal namesto na cesto tja gor!

Pot je vodila tudi mimo Koče pri izviru Soče, kjer sva imela prvi hribovski obrok :).

Zavetišče pod Špičkom nad le 800 metrov pod Triglavom!

Gamsi, na Prisojniku sva videla še kozoroge! <3

Dokaz z meglenega Jalovca, oba v opravi, ki je nisva sploh nič rabila :/.

Tam je pa Zavetišče!

Prisojnik, dan pred tem.

Miha je obljubljal, da je koča na Vršiču že čisto blizu in potem sem zagledala za ovinkom tole xD.

Meteo postaja tudi na Vršiču! :)

Cela gužva na Prisojniku!

Tu smo falili, nimam pojma kako! :-O

Zmagoslavje na koncu, lep kos poti nama je vseeno uspelo naredit, drugič pa novim zmagam naproti! :)