Loška pot nama je spet dala vetra ali Ko cilj ni niti približno enak zastavljenemu

Kot že naslov pove, nama tudi danes ni šlo vse po planu, ampak vseeno: dovolj časa kljukica, dva avta kljukica, cesta brez zapor kljukica, poln ruzak malice mnja ni kljukice, celodnevna tura kljukica, cilj enak zastavljenemu cilju hmmm niti blizu. Miha je predlagal, da poskusiva že z zadnjič željeno LPP od Hotavelj čez Malenski vrh ali Goro do Starega vrha s tem dodatkom, da podaljšava še do Mladega vrha in se preko Koprivnika spustiva do Črnega Kala. Slabe označbe že takoj, a nekaj smiselnih odcepov na začetku in potem so nama tudi markacije dale slutit da sva na pravi poti, nakar po dobri uri pa pol Miha začne pogledovat proti vrhu pred nama z mislijo, da tole pa ne more bit nič drugega kot Blegoš. Pogled na pametni telefon je potrdil, da sva enako oddaljena od enega in drugega možnega cilja, le da sva kasneje ugotovila, da je najin prvotno zastavljeni cilj na drugi strani doline. Drugega ni preostalo kot da sva pot nadaljevala, noge so že bolele, jaz sem mestoma obupavala in se pogosto ustavljala, saj zaradi švoh hribovskega aprila in marca nimam preveč kondicije, iz začetnih dobrih 500 m do Malenskega vrha sva bila tako na poti na še dodatnih 600 m višji Blegoš. Pa sva se vseeno veselila kosila v koči in razgledov na njegovem vrhu. Na srečo se tudi pot iz Blegoša spusti do Črnega Kala, izlet sva končala nekaj ur pred pričakovanji, a vseeno sva se končno le fino premigala na svežem zraku :).

Številni potočki in slapovi, ki so posledica deževja pred nekaj dnevi, so nama delali družbo ves prvi del poti. :)

Sicer pa nikjer žive duše...no...enepar ovac naju je zvedavo gledalo, ko sva spet iskala pot :).

Zgoraj seveda vse precej jasno označeno...spodaj pač nisva imela te sreče.

Bunkerji so precej značilni za Blegoševo okolico.

Evo, naju že čakajo! :D

Lepotičke! :)

:) :D #jestbitudsamjeprevečotrokokol

Še razgledi so bili kar dobri, ampak že videni.

"Men bi blo pa najboljš, če bi mami kupila večje rogljičke"

Oh ja, čas teče, od zadnje objave je minila že celo večnost, od zadnjega ornk pohodnega izleta še malo več. Pa ne da ne bi bilo načrtov, no sprva je bilo nekaj vikendov res tako ali drugače ekstra zasedenih, a že prejšnji je po ležernem jutru in deloma dopoldnevu namesto dela LPP uspel le pobeg na Lubnik - "reševat dan". Da bo ta vikend bolje in da bo le uspela daljša tura sem bila odločena že od prej, vreme je bilo stabilno, časa je bilo dovolj, a glej ga zlomka, ko sva se pripeljala do Cola, kjer bi morala zaviti proti Predmeji in nato narediti super luštni krog po Trnovskem gozdu, je bila cesta tam zaprta. Razlog? Rejli dirka. Pa saj to ne more biti res! Že zadnjič enkrat sva prehodila pot od Cola naprej, tako v bližnji okolici ni bilo ničesar dovolj zanimivega, da bi želela vso stvar prehodit. Čisto mi je pokvarilo dan, da ne omenjam, da s seboj niti nisem vzela pravilnih knjižic - katastrofa. Sva se obrnila, prevozila še lep del Slovenije in se odpravila do Cerknice, na Slivnico. Preprosta pot z razgledom na Cerkniško jezero, katerega sva si šla na koncu potepa tudi od blizu pogledat, nama ni pobrala preveč moti. Veter je že zapihljal, ljudi je bilo cel kup, mlado in staro je sililo pogledat, če so čarovnice doma, pa jih ni bilo, edino če je veter pihal, ker so z metlami mahale vsem v pozdrav :).

Čarovnice niso jedle nič regrata...lej koliko je regratovih cvetov...morda pa bodo kuhale regratov sirup :D

 

Fina klopca :)

Gladina jezera pa kot bi bila na morju :)