Pocukrano kot pustni krof

Juhu, še en super vikend za mano, upam da tudi za vami. Ne, nisem šla pustovat, le če je moja maska lahko preprosto hribolazec :) Od zadnjega resnejšega pohoda je že dolgo, zame predolgo :), zapadlo je nekaj novega snega in sončen dan je kar klical na teren. Izbrala sem krožno traso, od Tržiča peš do Doma pod Storžičem, preko Tolstega vrha in Kriške gore nazaj do Tržiča (ker mi seveda vmesna pot manjka na SPP poti :P). Ko sva v knjižici za zbiranje žigov ugotovila, da gre pot skoraj mimo Planine Velike Poljane, sva pot z ovinkom podaljšala še do tja, naredila okrog 18 km in več kot 1200 višinskih metrov - spet pohod še za med sezono hvale vredn, "norca", nama je vedel povedat starejši gospod, ki naju je ogovoril, ko sva prišla spet nazaj v Tržič :D. Srečo sva imela, da je bila pot v vse smeri shojena, mestoma je bil sneg napihan in ga je bilo zato res veliko, sicer pa na okrog 1300 m okrog 20 cm novega. S seboj sva imela še gamaše, ki so pridno služile svojemu namenu, dokler sneg ni postal bolj južen. Po snegu je bilo vseeno težko hodit, pot na Tolsti vrh je bila strma kot le kaj, zmanjkovalo mi je zraka, ampak razgledi in ves tisti sneg...neprecenljivo, se mi zdi, da imam nov najljubši vrh v svoji kategoriji :). Da je bil dan res lep in ga je bilo žal, da bi ostal v dolini, so vedeli tudi številni padalci, ki so za vzletišče izbrali Kriško goro, sama pisanost jih je bila, ko so leteli nad Tržičem :). Nekaj sva vseeno pozabila, vso nedotaknjeno belino sva pozabila prekriti z angeljčki v snegu :), pa drugič.

V Lomu pod Storžičem zanimiva slika, ki prikazuje človekovo življenje.

Dobro zasnovana ideja izvirčka s pitno vodo :).

Ostala sva brez besed, ti si rekla sonce!

Zob časa dela svoje delo :/.

Nedotaknjena belina se je lesketala v soncu :).

Kič!

Napihan sneg v različnih višinah in oblikah.

Planinske kočice <3

pa vse te zasnežene smreke <3 :).

Poglej, poglej ko se vidi na vrhu Storžiča križ :).

Na drugi strani pa prepadne stene.

Tolsti vrh od daleč

Storžič levo in Tolsti vrh desno

Gaz pa taka, kot bi nekdo z lopato naredil pot :).

Pisani padalci v zraku :).

Popoldne se je "navlekla" koprenasta oblačnost :D.

Koča na Kriški gori

Vetroven teren je imel sneg odložen le na eni strani :).

Storžič in dolina

Karavanke

Triglav

Dajte otroku gugalnic...v vsakem letnem času :).

Iz doline v breg, iz sivine na sneg

Juhu, pa je uspelo, v nekaj dneh že druga hoja :). V delovnem tednu se je izkazalo, da je en dan le mogoče vzeti prosto, da se bo takrat tudi vreme končno le naredilo, da bo družbo sicer najbrž težko dobit, ker nekateri še težje dobijo dopust kot jaz, a da si hkrati lahko izberem krajšo pot. Po tuhtanju in nekaterih neuspešnih akcijah iskanja sopohodnikov sta se le javila dva izmed grupe "mojih najljubših študentov" :), Monika in Vito, in naš pohod je bil soglasno potrjen. Pot je tokrat vodila od Idrije do Vojskega, štiri ure hoje, okrog 700 m višinske razlike, iz megle postopno proti soncu, ki se nam je pridružil v zadnjem delu poti. Vsakih 100 višinskih metrov je bilo več sledu nedavnega sneženja, višje pa okrog 15 cm snega, ki je bil precej dobro pomrznjen in posledično se nam tudi ni kaj dosti udiral. V vrhu nizke oblačnosti se je snegu pridružilo še ivje, ki je ob sončnih žarkih na nas metalo vse od snežink do kep snega :). Na Vojskem nam je Monika pripravila še celo pojedino (hvala Monika! :)) in naju, namesto avtobusa, še peljala nazaj do doline. Super izkoriščen dan, še pomlad prihaja v teh dneh in če bi za vikend uspel še tretji izlet, bi bilo pa že prav kičasto :).

Smo prvič minimalno "zalutali", a kako, če je markacija res velika in očitna! :)

Koča na Hleviški planini, odprta med podaljšanimi vikendi in prazniki, danes seveda ne.

Naslednjič po SPP do Golakov?

Pri koči za otroke plezalna stena in orientacijski labirint. :)

:) :D Jest bom tud to mela enkrat :D.

Pisano

in razgledno...ob lepšem vremenu ;).

Kljub temu, vabijo table tudi ob megli :D

Šnapcomat XD

Evoga sončka :)

Kič :)

in spet "plišaste" smreke :)