Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: Spet tam, kjer bus vozi "na koledar" :P

Po napornem tednu, ko se je delovni dan največkrat začel zjutraj in končal šele zvečer sem res želela malo fizične norije. Ker snega ni preveč, ker je v višinah spet malo topleje kot po nižinah, ker je vreme lepo, ker je praznega prostora za žige še nešteto je bil tip aktivnosti znan, na koncu je bila še družba za in dogodivščina je bila pred vrati. Zjutraj se za silo naspat in z avtom pohitet čez hrib do Žirov pa do Kladij pri Cerknem, kjer je ostal en avto in čakal na najin povratek. Tokratna pot je vodila po LPP, ki se je proti koncu pridružila SPP, ki pa sicer pelje v nasprotno smer. Iz Žirov preko Vrsnika, do Ledin in Sivke ter preko Bevkovega vrha nazaj do avta na Kladjah, kar pet novih žigov in spet okrog 23 prehojenih in pregaženih kilometrov! Bevkovega vrha sva se še spomnila od lanske bere žefranov - na miljone jih je bilo, tokrat je bila barva tal bela in ne vijolična, je bil pa zato razgled na vršace enako prekrasen! Pod nogami je hrustalo, mestoma se udiralo in naju mestoma držalo nad snežnimi tlemi. Mestoma sva lahko uporabila stopinje, ki so jih pred nama naredili predpohodniki :) Miha je na snežnem zametu hotel izkusit, kako je, če se ti vdre do pasu, z vso silo je poskočil nad napihano gmoto snega in poletel po tleh, saj se le ta ni udrla pod njim, smeha je bilo zato toliko, da so boleli trebuhi. Po pregledu slik, ki prihajajo spet zgolj s telefona, sem sklenila, da bo naslednjič ob takih razgledih spet obvezna oprema fotoaparat :).