Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: januar 2017

Po napornem tednu, ko se je delovni dan največkrat začel zjutraj in končal šele zvečer sem res želela malo fizične norije. Ker snega ni preveč, ker je v višinah spet malo topleje kot po nižinah, ker je vreme lepo, ker je praznega prostora za žige še nešteto je bil tip aktivnosti znan, na koncu je bila še družba za in dogodivščina je bila pred vrati. Zjutraj se za silo naspat in z avtom pohitet čez hrib do Žirov pa do Kladij pri Cerknem, kjer je ostal en avto in čakal na najin povratek. Tokratna pot je vodila po LPP, ki se je proti koncu pridružila SPP, ki pa sicer pelje v nasprotno smer. Iz Žirov preko Vrsnika, do Ledin in Sivke ter preko Bevkovega vrha nazaj do avta na Kladjah, kar pet novih žigov in spet okrog 23 prehojenih in pregaženih kilometrov! Bevkovega vrha sva se še spomnila od lanske bere žefranov - na miljone jih je bilo, tokrat je bila barva tal bela in ne vijolična, je bil pa zato razgled na vršace enako prekrasen! Pod nogami je hrustalo, mestoma se udiralo in naju mestoma držalo nad snežnimi tlemi. Mestoma sva lahko uporabila stopinje, ki so jih pred nama naredili predpohodniki :) Miha je na snežnem zametu hotel izkusit, kako je, če se ti vdre do pasu, z vso silo je poskočil nad napihano gmoto snega in poletel po tleh, saj se le ta ni udrla pod njim, smeha je bilo zato toliko, da so boleli trebuhi. Po pregledu slik, ki prihajajo spet zgolj s telefona, sem sklenila, da bo naslednjič ob takih razgledih spet obvezna oprema fotoaparat :).

Mmm, kakšen razgled! :)

Verjetno je jasno, zakaj sem vsa rdeča v obraz, sonček je sijal s polno močjo, v kombinaciji s snegom je delal "čudeže" :D.

Pozerka!

Marsikatera bolj ali manj globoka kotanja je bila polna zamrznjene vode, otroci so led vsekakor morali preizkusit ;).

Na takih simpatičnih "nosilih" je včasih "sedel" kozolec.

Tele tačke zgledajo majhne, a dejansko je ledeni krogec velik v premeru okrog 10 cm - kaj je to zaena žival :-O?

Je prav takole?

Ali takole? Iluzije :)

Pa nej še kdo reče, da osamljena drevesa niso sexy :P.

Pohodnika v snegu :)

Napol zmrznjeno ledeni sneg je bil v vseh oblikah (no barvah pač ne :D).

Bajen razgled z Bevkovega vrha

Če še kdo ne ve od kod ime Žirem :D ... vsake toliko je na snegu ležal en žir, ki je padel z neba :D

Ja, uganili ste, novo leto sem tokrat pričakala v hribih in tudi to ste uganili, da nisem bila sama. Je pa ideja zrasla na mojem zeljniku, saj je bilo vreme lepo, priložnost pa enkratna za potep v naravo. Sprva je bila ideja naredit celo dvo-in-pou-dnevni izlet po Dinarski pregradi, a na koncu sva se skupaj odločila za potep naprej po Loški planinski poti. Plan je bil narediti pot od Osolnika vse do Žiri, okrog 40 km dolgo pot prehodit v dveh dneh s hojo od jutra do večera, ki pa se še vedno začne precej zgodaj glede na poletne standarde. Spanje sem rezervirala na turistični kmetiji pr' Ljubici, ki je bila od same poti oddaljena kakšne 3 kilometre, tako je manjkala samo še prtljaga za dva dni z zadostno količino malice in kup dobre volje do hoje.

Začela sva ob prvem jutranjem svitu, se zapeljala z avtom proti Osolniku, se ustavila sredi poti in obiskala še Hom, ki sva ga prejšnjič preskočila, pa ga je bilo treba žigosat v eni drugi knjižici, ki jo premoreva, se s tem ogrela in se nato peljala proti vrhu hriba. Tam sva ugotovila, da so na vrhu zgolj hiše, da parkirišč ni, zato sva se odpeljala spet nekoliko nižje pod vrh in od tam znova peš napadla že osvojeno "ozemlje". Sonček je do takrat že vstal in nama je nagajal na poti, saj nama je svetil naravnost v oči :). Pa kaj potem, malo sva se jezila nanj, malo pa ga ignorirala in se kmalu na vrhu Osolnika veselila lepega dneva, ki se je obetal in čudovitih razgledov ob katerih so se nama kar sline cedile. Ampak treba je bilo naprej, dan je bil "našponan", osvojiti je bilo treba še nekaj točk. Odpravila sva se v smeri Tošča. Bila sva polna energije, hitra in posledično precej hitrejša od časovnih oznak, če se le nisva kod "zgubila" in gledala na zemljevid, saj so bile mestoma markacije res v slabem stanju. Na Tošču je sledila zaslužena malica, malce slikanja in hop v dolino proti Črnemu Vrhu nad Polhovim Gradcem. Počasi je bil čas kosila, v glavi sva si že slikala kakšno toplo govejo juhico ali pa kakšen zrezek, saj naj bi se naslednji žig skrival na turistični kmetiji. Označenost sprva dobra, a na koncu ni bilo jasno, katera je zloglasna kmetija, ki bo potešila najine želodčke. Sva vprašala pri neki hiši, pa nama je gospa povedala, da se tam "čez cesto" niti za pit ne dobi več. Pa kaj zato, ko bi vsaj dobila žig, bi bilo vsaj to nekaj. Hiša deloma zapuščena in slabo vzdrževana, žive duše nikjer, pa sva se odpravila po hribu navzgor, se vsedla na travnik in pojedla vsak še en sendvič. Še dobro, da sva ga, saj so v tem prišli iz gozda lastniki domačije. Miha je gentelmansko odšel nazaj in pridobil nov modri odtis v knjižico. Žigov je bilo za danes dovolj, časa do sončnega zahoda ni bilo več veliko, čakala naju je še pot do Pasje ravni in do Vinharij, kjer naju je čakalo prenočišče, večerja pač ne. Soba s kuhinjo, zaradi katere sem se morala opravičevat sopotniku, saj nisva imela s seboj nič takega, kar bi si lahko tam pripravila - silvestrovo "večerjo" je tako sestavljala domača jabolčna pita in piškoti, še dobro, da sem oboje uspela naredit v preteklih dneh in pa moj domač gosti sok, šment, pozabila sva nazdravit na preteklo leto! :) Z nočjo je prišla utrujenost in mehke postelje so vabile, budilko sva nastavila za ob devetih, nato za okrog enajstih, da bi ob polnoči le odšla ven gledat ognjemet. "Tik do zdajci" sva ostala v sobi, saj je jasna noč naznanjala mraz in nato ugotovila, da sva v hišo zaklenjena :/. Tako sva tik pred polnočjo skozi okno le gledala razsvetljeno nebo, na eni strani od zvezd, na drugi od ognjemetov.

Nočitev je vsebovala vsaj zajtrk in tega sva bila še kako vesela. Malice nama še ni zmanjkalo, a glede na dosedanje izkušnje, si nisva kaj preveč obetala dodatnih prigrizkov v kočah in domačijah na poti. Že zvečer smo se dogovorili za zajtrk ob 8.uri zjutraj, saj je lastnica rekla, da prej nihče drug ne bo zajtrkoval in da pred osmo ona ne bi pripravljala, zato sva točno ob osmih, že vsa spakirana za nadaljevanje poti, prišla v sosednji objekt - kozolec preurejen v jedilnico in se najedla za prvo silo. Prijazna gospodarica nama je dala še dodatnega toplega čaja za s seboj, da sva napolnila obe termovki, saj je bilo jutro sveže, dan pa dolg in naporn. Planirala sva, da bi bila v Žireh, če bo le mogoče ob 16:10, ko proti Škofji Loki odpelje avtobus, juhej za praznične avtobusne rede! a ravno zato se nama je zdelo, da bo šlo na tesno z vsemi vmesnimi malicami oziroma morebitnimi kosili na poti. No, časa nama na koncu ni zmanjkalo, ker je bila gostilna na Smrečju zaprta v predprazničnem času, Dom na Goropekah pa do nadaljnega zaprt, katastrofa! Vmesni točki drugega dne sta bili poleg prej omenjenih še Suhi Dol in pa Vrh Svetih Treh Kraljev. Razgledna razglednost, proti koncu ves čas tudi na prelepi zasneženi Triglav in ostale vršace naše domovine, mistične meglice in raznovrstni odtenki so mestoma jemali najin dih, še bolj pa ga je jemalo najino hitenje. Čeprav je bilo za nama že nešteto kilometrov in se je to že poznalo vsaj na najinih podplatih, je bilo adrenalina dovolj da sva s pomočjo palic premagovala meter za metrom, kilometer za kilometrom. Z žigi pa sva imela preprosto srečo, v Suhem Dolu sva vprašala družino, ki je bila ravno na dvorišču in zganjala ponovoletno petardarijo, kod se reče pr' ... pa je mlad fant ponosno povedal, da so pa to oni in nama pokazal kod se nahaja kaselc z žigom, ob gostilni v Smrečju sva se "smukala" dovolj časa, da je nekdo le prišel vn in nama prinesel žige (brez da bi zvonila komu na vrata), na Svetih Treh Kraljih sva že obupala nad pridobitvijo pravega žiga - pri koči so imeli le tri druge žige, nakar sva v knjižico odtisnila tistega od kolesarske poti, se žalostna odpravila proti Goropekam, ko je Miha zagledal znan napis na eni izmed hiš. Spet sva imela srečo, saj so bili zunaj otroci in še en pravi žig je bil pod "streho". Na Goropekah so bili bolj "prijazni", ob zaprtju koče so pustili žig na okenski polici. Tam sva pomalicala še zadnjo malico, še zadnje drobtinice :) - po poti sva si še mislila, da bi bila zadovoljna vsaj s štrudlom na Goropekah, ker kaj več časa za malico tam nama niti ni več ostalo (ironija pa taka :D), nakar je tudi iz te hiške pokukala lastnica in naju vprašala, če sva mislila kaj spit... Kakorkoli, pot do Žiri je bila le še formalnost - po času, za najine noge pač ne - postajalo je postopno vse bolj hladno, časa pa je bilo kar naenkrat preveč. Tako sva v vasi, pardon, v mestu :) poiskala avtobusno postajo, se šla pogret v lokal na vročo čokolado, pogledala sproti še skoke in ob času odšla na avtobus.

Tako se je najina dogodivščina skorajda končala. Treba je bilo še po Mihov avto, nato pa domov in, po dveh dneh so se moje novoletne sanje le uresničile, goveja župca me je pričakala doma. :)