LPP prehiteva po levi

Loška planinska pot je ena izmed 104 prijavljenih obhodnic v Sloveniji. Dolga je okrog 200 km in poteka po Polhograjskem, Cerkljanskem in Loškem sredogorju ter je primerna za obisk v vsakem letnem času. Kot se za obhodnico spodobi, ima tudi svoj dnevnik, kamor se odtisne žige s kontrolnih točk pa še podrobnejši opis poti vsebuje. Po deževni noči in dolgemu spancu sem Miha le spravila, kljub njegovim razlogom proti (zaradi blata :D), da sva se šla malo premigat na zrak. Pot sva začela na avtobusni postaji v Škofji Loki in se odpravila na dobri dve uri oddaljeni in okrog 500 m višji Osolnik. Pametno sva en avto pustila v Sori, tako sva spet prihranila pri času in poti navzdol. Meglice so se ob dopoldanski uri že sušile in sonce je mestoma pogledalo izza oblakov, še celo nekaj razgleda sva bila deležna, tako na koncu nobenemu od naju ni bilo škoda časa, ki sva ga porabila za vandranje naokrog. :)

Sora je po obilnih padavinah čisto "ponorela".

Cel kup poti gre po tej poti Loška planinska pot, evropska pešpot E7, mestoma tudi Jakobova pot, morda pa še katera druga.

Lubnik in škofjeloški grad :).

Hecne kokoši. :)

Lepo vreme je bilo :)

evo, še dokaz :).

Černozjom

Po skoraj letu dni hoje v hribe v dvoje je nastopil čas, za vključitev drugih ljudi v najino družbo. :P Dogodivščini na Črno prst sta se pridružila še Maja in Franci. Štartali smo iz Petrovega brda na cca 800 m nadmorske višine (kjer se nahaja tudi točka turnokolesarske poti ;)) in se povzpeli okrog 1000 m višje na 1844 m. Dobre štiri ure hoje pelje naokrog in krog, družbo pohodniku delajo raznovrstni razgledi na živobarvne macesne in ostala jesensko-pisana drevesa, na hribe in gore v bližnji in daljnji okolici, na megle in meglice v dolini. Malo navzgor, malo navzdol, po muljateri, proti koncu še po nekaj serpentinah in kočo smo le zagledali pred sabo. Na srečo je oskrbnik, čeprav mu je težave povzročala peč, zaradi česar je imel v Domu Zorka Jelinčiča kar nekaj dima, imel nekaj jote za naše lačne želodčke. :) Poslikali smo razglede še na vrhu, pomahali Triglavu in Bohinjskemu jezeru, odtisnili žige in se odpravili navzdol. Šele nazajgrede smo srečali nekaj več pohodnikov, ki so šli osvojit vrh.

Pisana pisanost.

Sneg, za malo omavžat Mihov vrat, juhej! O:-)

Triglav se skriva za vsakim grmom in vsako skalo :).

V potočku smo dotankali pošle zaloge (natočili izčrpane zaloge po Mihovo ;)) vode. :)

Tako je končalo še eno slovensko smučišče

sedežnice še visijo v zraku, a za koga.