Še dva dni Kamniških sanj ali Nimam sreče s Kamniškimi - megla vsepovsod

Miha je želel izpolnit tradicijo in se že osmo leto zapored povzpet na Triglav, a zaradi napovedanega poslabšanja proti koncu tedna sva skoraj do zadnjega čakala na klic za rezervacijo koče. Na Kredarici smo bili lani, zato sta bili aktualni koči na Doliču ter na Planiki, a seveda je bilo na vrhuncu sezone nekaj dni pred vikendom, verjetno pa že kakšen mesec prej, vse zasedeno. Idej za več kot enodnevni izlet je bilo kar nekaj, po zanimivosti sva torej naštela 5 možnih izletov in držala pesti, da dobiva kakšno ležišče v kateri od koč na poteh in sreča se je nasmehnila kar v prvi s seznama, v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer sva prespala že prejšnjič ob obisku Kamniških Alp. Prvi dan je bilo tako treba prehoditi zgolj pot od Suhadolnika do koče, prej seveda še peljati en avto na Jezersko do tovorne žičnice, in tako je bil začetek dogodivščine šele v soboto po kosilu. Pot nama je bila že poznana, čas je hitro minil. Bilo pa je vetrovno, zato sva proti vrhu, ko je tudi sonce že izgubljalo svojo moč, le oblekla dolge rokave in zaščitila ušesa pred hladom. Koča ni bila pretirano zasedena, obiskanost je bila primerljiva s prejšnjo nočitvijo tu gor, morda še celo manjša, soba naju je že čakala, midva pa sprva še z dobrim namenom, da si zjutraj ogledava še sončni vzhod že kar na vrhu Grintovca. Pa sva po večerji nastavila budilko za ob štirih in jo čez nekaj ur prestavila na šesto :D. Še dobro, pihalo je ponoči kot za stavo, pohod z lučkami v temi ne bi bil ne zabaven, ne popolnoma varen, pa še vsa romantika sončnega vzhoda bi ob sunkih vetra splahnela v trenutku.

sončni zahod nad Suhadolnikom

Tako sva zjutraj okrog sedme le odšla na pot - proti najvišjemu vrhu Kamniških Alp. Kaj kmalu je bilo jasno, da bo treba nase dati še drugo plast dolgih rokavov, na roke pa rokavice - še dobro, da sva vse to imela s seboj. Veter je bil po vremenski fronti predviden, a človek si nikoli ne predstavlja, da bo "tako slabo". Čez vrh se je kadila še megla in nič kaj obetavno ni izgledalo, da bi se najin dan lahko končal po optimističnih planih. V službo sem dežurnemu poslala povpraševanje glede vetra in prejela zadovoljiv odgovor, da počasi slabi in če nič prej bo po opoldne veliko bolje. Malo sva postala, se usedla za nekoliko večji kamen, pomalicala, prebrala opis poti v vodniku SPP in kmalu naju je zaradi mirovanja in izpostavljenosti vetru začelo zebsti. Sva se odločila, da bova poskusila it naprej čez vrh do koder se nama bo zdelo varno, če ne bo preveč izpostavljeno vetru in če bo veter res slabel pa bi nadaljevala do konca. Čistu blizu vrha sva srečala dva otroka s samovarovalnim kompletom na sebi in takoj sem vprašala, če so iz tiste druge smeri prišli, to naju je prepričalo, da če so zmogli oni ob vetru, bova tudi midva, ker bo veter slabel. Sledilo je megleno štemplanje na vrhu 2558 m visokega Grintovca - štempelj kar ni in ni hotel ratat lep v knjižici - nato pa "oblačenje" v plezalni pas in drugi del samovarovalnega kompleta ter čelado. Teren se je takoj na drugi strani vrha popolnoma spremenil - oker kamnine in nekaj plezalnega dela, mestoma izpostavljen teren. Pot je vodila navzdol kar nekaj časa, in ko se je obrnila spet navzgor je bilo na vrsti plezanje. Največkrat se je bilo treba zgolj oklepati skal, z očmi in rokami poiskati prave "oprimke" in ne gledati dol - saj so bili mestoma prepadi res blizu - a mene, po prehojeni Koroški Rinki, pot ni preveč pretresla. 

jutranji pogled proti Cojzovi koči

dolina - od Gorenjske do Ljubljanske kotline

dokaz z vrha Grintovca - dokaz da je bila megla naokrog :D

čisto drugačna pot že takoj na drugi strani vrha

plezarija po klinih, zajlah

in v megli

enice so bile v teh koncih tako velike, da si jih kljub slabi vidljivosti že od daleč videl

baza oblaka pa tam nekje na 2200 ali 2300 m

bivak

Krvavec

še kar plezarija

in megla

Ob razpotju za Kočno sem svoj nahrbtnik pustila kar na razpotju - že z drugim je bilo kar nekaj heca, da sva še njega poleg naju spravila skozi ožino, po kateri je treba "puzati". Do vrha je šla pot spet bolj kot ne po megli, čakalo je spet nekaj plezalnega dela in izpostavljenosti. Na vrhu je sledilo še drugo SPP štemplanje in odhod v dolino. Dolgaaaa pot je vodila mimo Češke koče in nazaj proti parkirišču ob tovorni žičnici, ki oskrbuje tako Češko kot Kranjsko kočo. Tokrat sem za spremembo obula stare gojzarje, ki so me ob dolgi hoji navzdol začeli nevrjetno tiščat v palca. Počasen tempo je nekoliko pomagal, a drugo obuvalo bi bilo v tem primeru še boljše. Kakorkoli, po lojtricah se je po 10 urah hoje končala najina dogodivščina.

ujeta v skali

v vodniku piše, da ako ne moreš splezati skozi ožino, da lahko poplezaš po skali, a skala je nevrjetno gladka...

proti Kočni pa ni manjkalo markacij

pot in koča na Ledinah

tudi na drugi strani so zajle in klini

Jezersko

tihožitje

melišče s snežišči

po melišču je šlo hitreje kot po drugi poti

"lanski sneg"

se me je pa načakal :)

snežna kepa se je talila ob poletnem dnevu

Češka koča, kjer smo bli že lani

gujškalca, afkors! :)

Nimam sreče letos s Kamniškimi, megla vsepovsod zastira razglede, ki jih ponujajo. In tudi danes sta se, ob pogledu iz doline, tako Grintovec kot Kočna skrivala v megli. Morda ju pridem kmalu še enkrat pogledat, da le vidim kaj sta včeraj skrila pred menoj. ;)

Dobila sva novi knjižici za zbiranje žigov naokrog po Sloveniji, neprehojenih hribov še ne bo kmalu konec. :) In zdaj zdaj je na vrstu še Mihov dopust in njegovo tedensko potepanje po Pohorju - da še on nabere kakšen nov žig.