Samo 24-urni izlet ali vreme ni in ni bilo za akcijo

Ker je lani super fino fajn izpadla zimska odprava po Pohorju in sem si zaželela malce oddiha od vse te norije, ki se je po novem letu začela z isto intenziteto kot sem jo poznala že novembra in decembra, sem v petek koristila "nadure" in odšla z nahrbtnikom "v svet". A vse ni bilo tako lepo, kot se sliši, oziroma kot bi moralo biti, zato sem zjutraj morala paziti še moje študente med izpitom in sem se tako šele sredi dneva zares odpravila na pot. Pot sem začela v Tržiču in se odpravila proti Kriški gori, ki je 1471 m visoko, skoraj 900 m nad Tržičem. Sprva je bil v načrtu vsaj dvo-celodnevni izlet, če bi vreme dopuščalo pa celo trodnevni. Sprva je bil v igri tudi pohod preko Dinarske pregrade, a vreme je že lep čas nakazovalo, da bo deževalo tam doli kar vse tri dni. No, že včeraj je šlo vreme po svoje - kot tudi že prejšnje dni ta teden, tako je rahlo deževalo tudi že drugod, a na srečo je Tržič vsaj preko dneva ostal na suhi strani. Ampak vsekakor se je poznalo na višini snežne odeje. Tako v samem mestu, kot tudi po poti navzgor na hrib, je bilo snega precej manj kot v osrednjeslovenskih koncih, malce je bilo čutiti tudi že odjugo, saj je kapljajo iz dreves. Pot je bila shojena, tako da nisem imela težav z iskanjem markacij, ki jih ni bilo pretirano veliko, saj sem samo sledila sledem. Sprva sem se dvignila do cerkvice svetega Jožefa, nato do Male in Velike Mizice, kjer se odprejo čudoviti razgledi na Julijce in Karavanke. Že tam sem postala, se zazrla v daljavo in smejalo se mi je do ušes. Zakaj mi nihče ni povedal, da se tako blizu tako lepo vidi tako lepe gore! :)

 

 

Tam sem še pomalicala in se odpravila naprej v hrib, med smreke in bukve. Mestoma se je pot odprla na travnata pobočja in obširne razglede, dol na Tržič, Gorenjsko in proti Ljubljani ter na Julijce in Karavanke. Preprosto eden najlepših razgledov, kar sem jih videla, verjetno še najbolj zaradi pocukrane doline in barv neba! :)

Že prejšnji dan sem po e-mailu preverila odprtost koče in "rezervirala" ležišče, tako je oskrbnik takoj vedel kdo sem. Pohodnikov je bilo kar nekaj, a večinoma (starejši) moški, ki so bili običajni, če ne celo vsakodnevni, gostje koče. Marsikdo starejši od 70 let, še dva padalca, nekaj štirinožnih prijateljev in takoj je bilo glasno in veselo. Čas je bil za kosilo in postregli so mi s pasuljem in klobaso z zemfom pa še s toplim čajem - česa bi si človek lahko še več želel :). Med mojim dolgim kosilom je začel naletavati sneg, oblačnost se je začela dvigati in gostiti, tako ni bilo več dosti možnosti, da bi se videlo ponoči lučke iz doline. Okrog petih sem šla v svojo sobo. Na izbiro mi je dala oskrbnico toplejšo in hladnejšo sobo, a verjetno je jasno, katero sem izbrala. Kaj hitro sem si postlala in se malce ulegla, v roke vzela super knjigo, ki sem jo pritovorila s seboj, a kaj kmalu mi je ob bolj medli svetlobi začelo oči kar samo vleči skupaj :). Jasno je bilo, da dolgo ne bom več zdržala, zato sem nato le ugasnila luč in se kaj hitro pogreznila v spanec :). Malce sem spala, malce dremala, se zbujala, saj je bil spodaj ves čas slišati nemir, ves čas neke glasne moške, ki so pametovali, da je glava bolela ;). Dvakrat je nekdo celo vletel v mojo sobo, wtf!? Koča dejansko obratuje od 21h in do takrat so ljudje še vedno gor in začne obratovati spet ob 5h zjutraj, ko je bilo kaj hitro spet slišati glasne moške glasove. Čez nekaj ur sem se zbudila do te mere, da sem prižgala luč nazaj in se spet posvetila branju knjige, a okrog devetih spet obupala in ponovila prejšnjo vajo z ugašanjem luči :). Zaspala sem, a se ponoči nekajkrat zbudila - zunaj je bilo slišati precej močan veter, v sosednji sobi pa nekaj smrčanja :). Začela sem tuhtati, kaj bom naredila, ko se bo zdanilo. Zvečer sem dobila še vremensko napoved, ki sicer ni bila tako črna, tako sem sprva še načrtovala izpeljat vsaj prvi del zastavljenega izleta do konca in oditi do Tolstega vrha in Koče pod Storžičem, a po zunanjih zvokih vetra v to, z vsako uro bliže jutru, nisem bila več prepričana.

In prišlo je tudi jutro. Lahko rečem, da sem dobro spala. Kako veš, da si dobro spal? Ker ostane posteljnina za enkratno uporabo cela! :) Prižgala sem telefon in se zagledala v skoraj čisto prazno baterijo mobitela. Še dodaten glas za to, da preneham s svojim izletom že kar danes in čimprej, saj si, če kod obstanem ali se mi kaj zgodi, s praznim telefonom nimam kaj veliko za pomagat. Nerada sem se skobacala spod tople deke in kovtra ter se splazila do okna in pokukala ven. Smreka pred oknom je trepetala ob vetru, megle pa je bilo toliko, da bi jo lahko rezal. Sprva sem še upala, da vse samo zgleda slabo skozi okno in da bi uspela vsaj do Tolstega vrha, ki je slabo uro stran. A zunaj je bil odgovor jasen. Veter je polizal še tisto malo snega, kar ga je ostalo, morda je ponoči še celo deževalo. Veter sicer ni bil mrzel, a prijeten tudi ne, v megli iskati pot, ki je bila še včeraj lepo vidna po stopinjah v snegu, danes pa snega ni bilo kaj veliko več na spregled, ni izgledalo preveč mamljivo, zato sem jo ubrala kar nazaj, po poti, ki mi je bila od včeraj še znana. Pretoplo za hojo, saj sem bila oblečena precej zimsko, drsno na skoraj blatnih ali z listjem prekritih odsekih - vreme se je res potrudilo, da je na moj dan vse izgledalo čisto brezveze. Nekaj 100 višinskih metrov pod vrhom je postalo bolj prijetno, veter je šumel le še zgoraj v krošnjah, tla so bila kopna in tudi megle ni bilo več na spregled, spet so se pokazali prijetni razgledi dol na Gorenjsko in spet sem malce postala in se nagledala. Hvala ti narava, ker si in hvala ti vreme, ker si ostalo tam zgoraj! :) Spust je bil mestoma predvsem spodaj malce leden, tako je bilo treba kar nekaj previdnosti, da ne bi zletela "z ovinka", še pogovor z naključnim starejšim neznancem in kaj kmalu sem bila, po 24 urah od začetka izleta, nazaj v žalostnem Tržiču. Še kapljati je začelo, tako je bilo jasno, da je bila vsaj deloma moja odločitev tokrat prava. Bomo že drugič naredili še to pot, ki je ostala neprehojena od danes! :)