(O) Pohorju

Tabla, ki stoji na začetku Slovenske planinske poti v Mariboru.

Prejšnji teden sem torej dokončala del Slovenske planinske poti po Pohorju (v knjižici Slovenske planinske poti se imenuje ta del Maribor-Pohorje-Slovenj Gradec). Pot je dolga 61 km in traja 19 ur ter 25 minut (v različnih virih se podatki nekoliko razlikujejo med seboj, jaz pa citiram podatke s spletne strani Pešpoti). Seveda je bilo narejenih kar nekaj kilometrov več, prav tako je bilo več tudi ur hoje, ali zaradi sestopa po poti, ki ni del same Slovenske planinske poti, podvajanja poti ali pa preprosto zaradi tega, ker sem zgrešila pot, ker nisem sledila markacijam, ampak svojemu zmotljivemu instinktu. Najvišja dosežena nadmorska višina na tem odseku Slovenske planinske poti je bila 1542 m (Velika Kopa in Črni Vrh), najnižje pa je bilo izhodišče v Mariboru, na nadmorski višini 280 m. Pot čez Pohorje je sestavljena iz 14 tras. Časovno najdaljša je trasa Maribor - Mariborska koča (3 ure), prav tako je bila v tej trasi dosežena tudi največja višinska razlika, in sicer 819 m in najdaljša dolžina trase, 8.3 km. 

Nekaj utrinkov iz prvega izleta Maribor-Mariborska koča-Ruška koča-Maribor, 18. avgusta 2014.

Spodaj Maribor.

Sveti Areh.

Akumulacijsko jezero.

Najhitrejši vzpon je bil 168 višinskih metrov v 30 minutah na trasi Grmovškov dom pod Veliko Kopo - Velika Kopa.

Najhitrejši vzpon na trasi.

Po prehojenem lahko podam neko splošno mnenje o Pohorju samem. Pot od Ruške koče do Areha je najmanj prijetna, če hodiš sam, saj večinoma teče po gostih večinoma smrekovih gozdovih, s čimer vse skupaj deluje še malce bolj nevarno, sploh če pustiš domišljiji prosto pot. Medved preverjeno domuje na Pohorju! Prav tako tu domuje mnogo divjadi, ki pa se večinoma precej uspešno skrivajo pred obiskovalci terena. Na poti po Pohorju, ki je trajala 4 dni so mi delali družbo Robert, Katja, Benja in moja malenkost. Vsekakor imata svoje prednosti tako hoja v družbi kot hoja zgolj s samim s seboj, tako da se bom z veseljem tudi v prihodnje poslužila kombinacije obeh. 

Kar se tiče potovanja do izhodišč in nazaj so bila uporabljena sledeča prevozna sredstva: osebni avtomobil, hitri vlak, počasni vlak :D, mestni avtobus, primestni avtobus, smučarski avtobus, vzpenjača in lastna stopala večidel poti :) no pa vsekakor ne smem pozabit štet zraven še pohodni palic, ki so pomagale pri hoji večidel poti. Tik pred zadnjo odpravo sem si priskrbela še nov resnejši pohodni nahrbtnik, ki je »krstni« pohod izvrstno prestal in bo še kako prav prišel pri bolj resnih odpravah, ki me še čakajo. 

Dobro markirane poti omogočajo pohodnikom sledenje potem tudi pozimi.

Verjetno v glavnem velja, da je težje z orientacijo in iskanjem markacij pozimi, ko so tla zasnežena in so markacije na uravnavah brez dreves narisane kar na kamenju na tleh. Kljub temu je markacij ogromno in pot je večji del res lepo označena. Vse pohvale markacistom, ki zelo lepo skrbijo za te poti! Če boste obiskali Pohorje poleti, vsi predlagajo, da se oglasite pri Lovrenških jezerih. Mene to še čaka, saj so bili zadnjič pozimi jezerca zalita s snegom. Vsekakor bi se nekoč vrnila tudi do Šumika, kjer sta v bližini dva slapova, ki se ju je slišalo že od daleč po žuborenju vode. Še enkrat bi z veseljem lovila palico po mali strugi in to tudi posnela :). Še enkrat bi šla iz Rogline strani do Ribniškega vrha, a zgolj ob vremenu z dobro vidljivostjo, saj so v mojem spominu še vedno dih jemajoči razgledi, ki so se razkrili pred menoj, ko sem končno prišla iz gozda do pobočja. Prav tako je bila res lepa pot, ki smo jo prehodile zadnjič (okrog Kop). Precej uravnan teren in razgledno ves čas. Ne morem se odločit, če je bilo lepše sedaj pozimi ob vsej tej količini snega; in še prav posebej zato, ker je bilo nekaj 100 metrov pod nami že čisto pomladansko, tam gori pa še taka zima; ali bi bil tovrsten teren zares lep tudi v mesecih brez snega. Mislim, da bom tudi sem morala priti še v katerem drugem letnem času. Pravzaprav bi še enkrat prehodila celotno pot, če bi se še enkrat odločala za začetek hoje po Planinski poti.

Črnobele panorame, ki so nastale čisto po nesreči.

Na pobočju proti Ribniškemu vrhu.

Žal pa mi je, da je pot speljana marsikje mimo vrhov, zgolj med kočami. Zaradi že tako dolge poti in največkrat tudi omejenosti s časom, saj po temi največkrat ni tako zelo prijetno hodit po neznanih terenih, se tako precej »površno« preči poti in se posledično spregleda predvsem naravne znamenitosti, ki bi bile gotovo vredne ogleda. Ampak vsakega koščka Slovenije se žal ne da pregledati. Mogoče ob naslednjih prilikah.

Še nekaj nasvetov in opomnikov zame in za vse druge - morda pa vam kdaj prav pride:

- vedno, ampak res vedno se je treba po dolgi poti raztegnit, sicer bodo meča bolela še kar nekaj dni 

- fino je imet s seboj v vseh letnih časih vsaj kakšno kapljico sončne kreme

- ne jejte "mehkih" bonbonov, ki so zaradi mraza spremenili svoje lastnosti 

- za daljše poti so za vse pohodnike zelo priporočljive pohodne palice, te še posebej pridejo prav ob utrujenosti in ob hoji navzdol, da se malce razbremeni kolena 

- včasih pridejo obliži prav tudi za druge pohodnike, ki jih ožuljene srečaš v planinskih kočah, zakaj ne bi s takim pripomočkom polepšali komu dneva :), tako da jih vzemite s seboj ;) 

- zabavno je pobirati tudi smeti po hribih (ponekod je mogoče pri planinski koči vzeti vrečko v smislu »očistimo naše gore«), a kaj, ko so tudi te poti nevrjetno nasmetene in tako kaj hitro napolniš vrečko

Polna vreča smeti pobranih v dobri uri hoje med Ruško in Mariborsko kočo.

Veselim se novega dela poti, ki ima tokrat ime »Med Mislinjo in Savinjo«. Tu bodo na vrsto prišli tudi prvi dvatisočaki, ki jih bo na poti v nadaljnje kar nekaj. Pohorje je bil samo poizkus. Samo iskanje potrditve, če me to res zanima in veseli, če to zmorem in če je zadani izziv (še) v igri. Hribi se sedaj šele začnejo. Noge se že veselijo novih kilometrov, oči novih razgledov in um sprostitve izven pisarne. Če bo vse tako kot mora biti, boste že v manj kot 10 dneh brali nov blog - s terena seveda :).

                                                      Dosedanja zbirka žigov.

Izlet 3 meteorologinj v hribe

Evo, končno, po kar dveh dolgih mesecih in še dodatnih 12 dneh se je moja Slovenska planinska pot le nadaljevala in tokrat poti nisem prehodila sama, ampak ob družbi dveh kolegic meteorologinj. Res super sončno vreme smo si seveda zrihtale :), pot ni bila pretežka, je bila pa dolga in dan po tem še vedno čutimo posledice na nogah, ki pa samo dokazujejo, da smo res nekje bile in da podvig ni bil samo v naših glavah :).

Moj dan se je ponovno začel zgodaj zjutraj, budilka je prvič opozarjala nase že ob 4:40 in ob 5:25 sem že drvela po avtocesti proti Trbovljam, kjer sem pobrala prvo pohodnico in okrog 8. ure, po 150 prevoženih kilometrih, sva že prispeli do Slovenj Gradca, kjer se nama je pridružila še tretja. Njen oče nas je odpeljal do smučišča na Kopah in ob 9h smo se že podale novim dogodivščinam naproti.  Za vse tri je bil tudi vsaj del poti nov in še neprehojen.

Naša pot je označena s številko 1.

Najprej smo se odpravile preko Črnega Vrha do Ribniške koče, kjer sem prejšnjič končala pot, nato po poti nazaj do smučišča čez večino smučarskih prog do Partizanskega doma ter Koče na Kremžarjevem vrhu pa vse do doline, do središča Slovenj Gradca. Po podatkih na internetu in v knjižici Slovenske planinske poti smo prehodile okrog 23 km, skupaj hodile 7 ur in naredile po mojem števcu nekaj več kot 32000 korakov ter okrog pol šestih končale trnovo pot. V knjižici sem zbrala dva nova žiga. Prevozila sem v enem dnevu več kilometrov kot, hm, že veliko let ne toliko na en dan, niti v krajšem obdobju, videla kar nekaj novih koncev in krajev ter si nabrala pozitivne energije in dobre volje za prihodnje dni v službi.

Večina poti je potekala na nadmorski višini okrog 1500 m, po 30 cm in več debeli snežni odeji, čez smučišča in druge steptane poti, zato bi nam marsikje prav prišle kakšne smuči ali pa vsaj kakšne sanke, da bi se hitreje spustile proti dolini. Sneg se je čez dan vse bolj ojužnil, zato je bilo mestoma tudi težko hoditi, saj smo morale paziti, da smo izbirale pot, kjer se noge ne bi preveč udirale v belo podlago.

Mestoma bi ob utrujenosti prav prišle še kakšne pohodne palice, vsekakor pa kakšna kaplja kreme za sončenje, saj smo bile popoldne vse za odtenek bolj rdeče kot pred začetkom hoje. No, vsaj žuljev si menda nismo pridelale, tudi to je nekaj!

Na Ribniški koči je oskrbovalka koče, s katero sem že ob prejšnjem obisku poklepetala o smučišču in obiskovanosti njihove planinske koče s strani smučarjev, povedala, da je bila njihova sezona precej slaba. Da običajno ostane sneg pri njih do maja, in ker so tako visoko jim umetnega snega sploh ni treba delati. Kljub veliki količini naravnega snega, a nedelujoči eni od vlečnic na eni od zahtevnejših prog so bile kapacitete zasedene zgolj 6 tednov, običajno pa so zasedene tudi do 20 tednov. Tako je bila res vesela vseh gostov, ki smo se le odpravili do njih in se oglasili v koči. Pojdite kdaj pogledat tudi vi tja in ji naredite malo veselja :).

Na Kopah je bilo nekaj smučarjev, a je bila popoldne smuka že precej otežena, sneg je kar "šprical" naokrog, ko so se mali in veliki, hitri in počasni smučarji še zadnjič letos? spuščali po belih strminah. Nekateri so se nam potiho smejali, ko so nas videli, kako grizemo kolena ob strmem vzponu ob robu smučišča, nekdo nas je ogovoril, starejši gospod pa nas je že na začetku poti prehitel in v svojem hitrem tempu odhitel proti Ribniški koči, v zadnji koči pa nas je neka družba skušala očarat s takimi in drugačnimi manj in bolj okusnimi forami.

Precej vesele smo bile, ko se je pot namesto navzgor, po že kar nekaj prehojenih urah, nadaljevala strmo navzdol. Hoja je bila sicer otežena zaradi vsega južnega snega na njej, prav nič nam niso pomagale tud v sneg izklesane stopinje. Sneg se je še dodatno talil ob in v čevljih, tako smo imele kaj kmalu vse tri čevlje premočene do nogavic.

Sneg in smreke vse okrog nas.

Na izpostavljenih uravnavah je sneg spihan, ponekod pa ga je stalilo tudi že močno sonce.

Pohorska pot je opremljena z informativnimi tablami, kjer je izgledal razgled boljši, kot je bil viden v resnici, saj je bila vidljivost izredno slaba.

Velikokrat je kar sredi ničesar borno drevo opremljeno z markacijo in tablami, da pohodniki ne zgrešijo smeri.

Isti metulj kot pred dobrima dvema mesecama in pol je še vedno na dvorišču pred Ribniško kočo, gotovo je tu njegov dom.

Pogled proti Ribniškemu vrhu

in ob odhodu še proti Ribniški koči.

Dokaz, da je bilo razen kondenzacijskih sledi letal nebo brez oblačka!

Levo "krogci", desno otroška proga.

Po poti, kjer so bile včasih naprave, sedaj pa samujejo žice.

Smučišče premore celo štirisedežnico! :D

Belina sredi hriba je Mala Kopa.

Včasih pride prav tudi dodatna spodbuda :D.

Kope premorejo tudi težko - črno progo! :)

Kljub temu izgleda, da hrib še ni popolnoma izkoriščen kar se tiče smučarskih naprav in prog.

Pozor, ratrak! :)

Fasada Partizanskega doma je "obložena" s starimi smučmi :).

Mestoma so bile markacije kar treh barv: Evropske pešpoti, Slovenske planinske poti ter  Poti vezistov in kurirjev.

Ena izmed naslednjih postojank na moji Slovenski planinski poti - Uršlja gora.

Mogočno drevo ob poti posreduje vse informacije, ki jih potrebuješ o poti in pravi: "tu naprej".

Tam gor, kjer se vidi nekaj snega smo bile samo nekaj ur nazaj, uf! 

Takoj do koče ali čez vrh in nato do koče, to je sedaj vprašanje?

Po nekaj minutah hoje po mehki travi, smo pri prečenju gostega gozda do Koče pri Kremžarjevem vrhu naletele spet na obilico snega.

V koči so nam ob čaju postregli še s slanim prigrizkom :).

Dokaz, da je bila pot res trnjeva :).

Repuh.

Pot je bila včasih široka, včasih ozka, včasih manj, drugič bolj naporna, ampak na koncu smo le prišle do cilja.

Sonce se je že bližalo hribom, ko smo pred seboj zagledale zgornji napis.

                                         Še nekaj utrinkov iz središča Slovenj Gradca. 

Hvala še enkrat puncama za super družbo. Ob številnih raznovrstnih debatah je pot hitreje minila in hoja je bila veliko lažja. Upam, da se mi še kdaj pridružita! :)

Kdo pa gre z mano naslednjič? Sedaj bo treba bolj pogosto obiskovat hribe, če hočem letos priti tam nekje do Triglava. :)

Slike: jaz in Katja