Martuljški slapovi

Skorajda trije tedni so že minili, odkar sva se odpravila na nov izlet (markiranje in obiski lokalnih hribov pač ne štejejo med blog zapise ;)). Odlašala sem, umes že pozabila, a vsaj slike moram prilepit, saj je bil to eden lepših izletov, ki ga vsekakor priporočam vsem. Slapovi na prvem mestu, na drugem malo hribov in za sladkorček na vrhu še malo plezarije. Uživancija na polno, saj pot ni preveč oblegana. V eno stran do 2. slapu iz Gozda Martuljka traja slabi dve uri, narediš pa okoli 400 višinskih metrov.

Po medvedovih stopinjah

Ker sta zadnja dva vikenda potepa splavala po vodi je bilo tokrat tri proste dni nujno izkoristit. Že v petek sva se odpeljala do okrog uro in pol oddaljenega Črnomlja, oziroma do bližnjih Vrčic, kjer se začne pot na Mirno goro, do nadmorske višine malo nad 1000 metri. Malo toplega čaja, malo malice in plan za kosilo na vrhu po okrog 2 urah hoje in okrog 500 višinskih metrih. Sprva po suhi poti, nato tudi po snegu. Pred sabo sem v odtisih prepoznala medvedove šape, večje zadnje in manjše sprednje, odtisi so razkazovali tudi medvedove kremplje. Malo naju je bilo strah, pogovarjati sva se začela glasneje in se prepričevala, da so gotovo sledi že stare, a vseeno se za malico nisva kaj dosti ustavljala. Po toplem klobasastem kosilu sva se odpravila v dolino, a kaj ko je bilo treba še dolgo pot nazaj z avtom. Miha je že zgodaj zvečer zmanjkalo do naslednjega dne, jaz pa sem načrtovala že nov pohod v soboto.

Ker je treba tudi mladino čimbolj navdušit za hribe, sem sestro in njeno tri in pol letnico nahecala, da odidemo na pohod skupaj. Skupaj sva izbrali Rašico, pot od grada Jablje, ki se je izkazala za dolgo za nečakinjo, ki ji je zmanjkovalo motivacije. A ričetasta, klobasasta in sladka malica na vrhu pa štempiljka na roki, so vsem narisala nasmeh na obraz, tako je šlo navzdol vsem lažje in hitreje.

Mihov komentar: 2019, 6 brlogov, 26 medvedov :D

No, enega sva vseeno videla :).

Starodobni razgledni stolp na Mirni gori.

Pot je vsekakor bolj zanimiva spomladi in poleti, ko vse zeleni in cveti.

Ričetasta, klobasasta in sladka malica :D

Grad Jablje.

Test nove opreme na snegu

Prehladu sem se pustila zmest do te mere, da se niz pohodov nekaj tednov ni nadaljeval, a ta vikend po petkovem snegu in sobotnem dežurstvu ni bilo nobenega razloga, da sončno nedeljo ne bi izkoristila za pobeg v breg. Nisva vedela kam pa sem kar v nedeljo zjutraj na plan privlekla idejo za Svetega Jošta nad Kranjem - pohod s kosilom na vrhu in s probo najine nove opreme - derez. 400 višinskih metrov, okrog uro pohoda in belo od sonca ter snega, zimski kič! :) In na vrhu zasluženo super kosilo. Dereze sva si nataknila na čevlje že malo pod vrhom, saj je bilo precej shojeno in nama je kljub pohodnim palicam malo zdrsavalo, dereze so sicer nekoliko obtežile najina stopala, ampak hoja v njih navzdol je bila en sam užitek, kot bi hodil po suhi podlagi, ne pa po snegu! :) Po prihodu domov sva bila oba dovolj utrujena, da sva si privoščila še lepotni popoldanski počitek :).

Megleni polgozdovi od Prešnice do morja

V soboto sva se zaradi moje rezervacije, kljub vremenu odpravila dokončat SPP. Miha je bil celo pot brez volje, saj sva ob kapljanju morala ves čas uporabljati dežnika, meni pa je bilo vseeno, samo da hodiva in da naju ob koncu dneva čaka počitek v hotelu - malo si pa menda vsake toliko lahko privoščiva. Od Prešnice sva se sprehodila do grada Socerb, ki se ga je komajda videlo med meglo, se spustila v Osp, ki je le 32 metrov nad morjem, se spet povzpela med primorskimi gozdovi na tristo metrov višji Tinjan in se nato postopno spuščala preko Škofij in Hrvatinov do Ankarana. Škoda ker kljub prehojenim dobrim 25 kilometrom razgledi na morje niso bili vidni. Morje sva zares dosegla šele naslednji dan, ko sva se z Ankarana sprehodila še okrog uro daleč stran do Debelega rtiča, kjer se na vrhu okrog 10 m visokega klifa Slovenska planinska pot po zadnji varianti zaključi.

Pa jo je konec, sva si mislila, ogromno izletov, nešteto spominov, še največ pa prehojenih višinskih in dolžinskih kilometrov. Po kilavem začetku moje SPP poleti leta 2014, ko je bil izveden le en izlet, sem v naslednjih 4 letih le dokončala pot. Bi jo sploh že dokončala, če mi POT ne bi poslala s seboj dobrega pohodnika, ki je bil pripravljen sprejet to mojo norijo povezovanja točk med seboj? Kdo ve. :)