Ima Snežnik še kaj snega?

Letos je precej optimistično tri vikende zapored izkoristit v hribih pa nama je tokrat le uspelo nadaljevati niz. V nedeljo sva se odpravila na Snežnik. Za pot (s tokrat le enim) avtom sva porabila približno enako časa kot za samo hojo, uro in pol v vsako stran. Pohod iz Sviščakov ni zahteven, le okrog 600 višincev se naredi. Sicer pa Snežnik kot snežnik, kakšno zaplato snega je videt v senčnatih kotanjah. Bo uspel še četrti zaporedni vikend hribolazenja? :)

Lubnik ta n-tič, tokrat po LPP

Zaradi pripravljenosti ob izrednem vremenu in podaljšanem delovnem dnevu se je tudi jutranje vstajanje v soboto zamaknilo. Ker je bil Miha še večja počasnela kot jaz sem uspela še skuhat jagodno marmelado preden sva se le spravila (šele okrog 11h) na krajši predlagani izlet od Križne gore preko Svetega Tomaža in Lubnika do muzeja v Škofji Loki, kjer se Loška planinska pot konča. Loške poti nisva povezala, a tokrat res ni imelo smisla tako pozno zgubljat časa za vožnjo avta nazaj do Davče :). Dobre štiri ure hoda, slabih 13 km in manj kot 700 višincev, a bolje kot nič, da se kondicija vsaj ne izgublja, če se že nabira ne :).

Spet v Loških koncih

Jupi, v soboto je bila spet končno priložnost, ko ni bilo kakšnih drugih načrtov, odpovedan je bil tud teren markiranja poti, tako sva jo lahko mahnila po svoje. Ker naju je Stari vrh čakal še od lani je bilo tokrat kot nalašč, da ga osvojiva. Prvi avto sva pustila sredi Davče, drugega pa peljala k sedežnici sredi Starega vrha. Zgodnje ustajanje nama ni šlo ravno po načrtih, zato sva hodit začela šele ob osmih. Pot preko Starega in Mladega vrha, Koprivnika, po cesti mimo koče na Blegošu in do Davče nama je vzela okrog 7 ur, skupaj pa sva prehodila okrog 19 km ter nekaj več kot 900 višinskih metrov. Soparno ozračje je bilo krivo, da sva že zjutraj kljub le majhnim vzponom švicala tako, da so muhe začele potovati skupaj z nama :D Miha je med podrastjem pobral še nekaj klopov, a v okolici Mladega vrha, kjer delajo propagando za gamse, ni bilo žive duše, no razen enega starejšega pohodnika (starega kozla je rekel Miha :D) sva srečala. Pot je bila neverjetno dobro označena (le markacije so bile premajhne glede na pravila za risanje! :)), dokler se nisva spustila do ceste blizu spodnje postaje Cerknega, tam sva hodila sem in tja in na koncu vztrajala na domišljeni poti, vprašala še pri neki hiši, da so nama pomagali priti do cerkvice na drugi strani grape, sredi katere je tekel potok. Ker letos nič kaj ne hodiva sva resda začuda zmogla to pot, a vsaj jaz sem naslednji dan čutila vse kosti. Morda nama že ta vikend spet uspe narediti nov podvig, načrti za letošnjo sezono so več kot veliki, zato je treba čimhitreje nabrat izgubljeno kondicijo! :)