Tokrat sva le zignorirala slabo vremensko napoved, ker se moje neskončne želje po ponovni hoji ni dalo več ignorirati. Zadnji konkretnejši izlet je bil pred zdaj že dobrima dvema mesecema, kasneje pa me je pestilo pomanjkanje časa ali zdravja. Pa sva ignorirala tudi prehlade, ki se v teh dneh kar ne dajo odgnat in poskusila, koliko imava še kaj kondicije. Seveda zelo malo, tako sva skorajda sopihala po malo bolj strmem delu sicer precej položnega izleta od Senožeč preko Vremščice do Škocjanskih jam. Vsega skupaj se je nabralo za kar okrog 17 km v dobrih 4. urah. Z roko v roki, z nasmehom do ušes, ker sva končno nekje zunaj, lahkih nog naokrog, ker tudi vreme konec koncev ni bilo tako slabo kot bi lahko bilo. Na Vremščici se res ni videlo dlje od nosu, tudi dežne kaplje je nosil jugozahodni veter, da sva se kaj hitro pobrala v zavetje borovcev, a v dolini je celo sonce pokukalo med oblaki. Sicer pa pot blatna, mestoma je bilo tudi še nekaj snega, gužve pa ni bilo :). Na koncu pa še super razgled iznad obzidja v prepad na vodnat ponik reke Reke v Škocjanskih jamah.
