Dogodivščine na Slovenski planinski poti in povsod drugod po hribih: julij 2016

Ha, pa sem ga le dočakala, dopust namreč! Po napornem letu je vendarle moral že priti tudi ta na vrsto. V ponedeljek še televizija, v torek popoldansko in v sredo še jutranje dežurstvo in tako sem že malo po 13h neučakana predala delo naslednjemu dežurnemu prognostiku. Plani so bili veliki, planom se je pridružila še družba, ki je sicer hotela na morje, pa saj veste kako že gre... "Punca je hotela na morje, jest v hribe, pa sva sklenila kompromis in šla na morje". No, midva z Mihom sva sklenila kompromis, da greva za tri dni v hribe in nato počivat po napornem pohodništvu za tri dni na morje. :D Nekej je narobe, kajne. :D No, vreme je šlo svojo pot, kot vedno, zato je bilo najbolj varno s pohodom začeti že v četrtek, po prehodu vremenske fronte, ko se je vsaj ozračje še ohladilo do te mere, da bi bilo v naslednjih treh dneh tudi v hribih lažje za dihat. Moj sopotnik dopusta ni mogel dobit, zato sem poslala kar nekaj povpraševanj za družbo naokrog. Izgovorov čuda in tako je vse kazalo, da bom do petka zvečer, ko se le začne vikend, hodila naokrog sama. Plan je bil tri dni Kamniških po Slovenski planinski poti od Logarske doline do Jezerskega, čuda hoje nad 2000 m, bajni razgledi in pobeg iz civilizacije.

Do zadnjega dneva nisem bila prepričana, kako bo izgledal prvi pohodni dan, malo je bilo špekulacij o zgodnjem odhodu Miha iz službe in na drugi strani je bilo treba poklicati za domenjeni prevoz med Jezerskim in Logarsko dolino s strani ponujenih plačljivih prevozov, ki jih organizirajo na pobudo oskrbnika v Kranjski koči na Ledinah, če prvo ne bi uspelo, da bi se nazaj grede ob koncu izleta zgolj usedla v avto in odpeljala proti domu. Ideje in volja so bili dovolj dobri, da se je sledeče izpeljalo takole: z Mihom sva bila okrog 15h dogovorjena na Jezerskem pri Planšarskem jezeru, kjer sem v strahu pustila svoj avto za nekaj dni in se z mojim taksijem odpeljala čez mejni prehod Jezersko, malce po Avstriji s čudovitim pogledom na Kamniške in nazaj v Slovenijo čez Pavličevo sedlo, do Logarske doline in slapu Rinke (nadmorska višina 930 m), kjer se je začela tokratnja dogodivščina. Pa sva šla, jaz z megalomanskim ruzakom, ker ni manjkala niti čelada in ne samovarovalni komplet, ki zasedeta več kot pol ruzaka in on s pol manjšim, ker za par ur hoje praktično ni potreboval drugega kot nekaj za pit, gor v breg najprej proti Frischaufovemu domu na Okrešlju. Žig sem imela že od lani, izpred skoraj enega leta nazaj od dvodnevnega pohoda po Kamniških, zato ga je odtisnil le moj spremljevalec in že sva hitela naprej proti Kranjski koči na Ledinah, ki je bila za ta dan predvidena zadnja točka. Kljub obteženosti sem imela dober tempo, do Okrešlja sva prihranila okrog 15 minut in tudi naprej je šlo znotraj časovnih okvirjev. Dan se je počasi bližal koncu, nelagodno bi bilo naokrog hodit v temi, zato se je moj spremljevalec obrnil še preden sva dosegla najvišjo točko današnjega dne - Savinsko sedlo z nadmorsko višino 2001 m. Malo je zmanjkalo motivacije ob izgubi družbe, a dogodivščina se je šele dobro začela in navdušenje nad njo nikakor ni minilo. Pot se je nato začela spuščati, na križiščih so oznake že kazale pot za naslednji dan. Sonce se je že spuščalo proti obzorju, gamsi na snežišču ledenika pod Skuto so zganjali kraval in v daljavi sem že zagledala Kranjsko kočo.

Po telefonu sem se najavila za prenočišče, tudi tu žiga nisem potrebovala, saj smo lani v nekem drugem izletu obiskali tudi to kočo, in kaj kmalu po prihodu na teraso koče se je izkazalo, da bo koča tokrat čez noč samo zame. Oskrbnik me je že veselo pričakoval, saj mu na 1700 m vedno pride prav kakšen sogovorec. Gospod poln zgodb in naukov mi je takoj posredoval tudi informacije o prehodnosti mojih željenih ciljev. Skuta in Kočna bosta brez uporabe cepina, ki bi mi ga sicer posodil, če bi ga znala uporabljati, varno neprehodna še kakšna 2 tedna, sneg je letos začel padati nekoliko kasneje, snežna sezona je bila posledično v gorah dobra in to se pozna še sedaj. Na srečo se Skuti lahko izogneš po spodnji poti, a pot do Jezerskega je, ob izključitvi Kočne iz poti, onemogočena. Po večerji je oskrbnik rekel, da mi pokaže sobo, a sem predlagala, da si ogledava sončni zahod, dokler ga je še kaj bilo za videt. Sva se usedla na ležalnike pred kočo in se pogovarjala še kakšni dve uri, dokler me v kratkih hlačah ni začelo preveč zebsti, zvezde in luna so že bili na nebu, celo zvezdni utrinek je razsvetlil nebo in tako ali tako je bil že čas, da odidem med rjuhe, saj bo naslednji dan več kot naporen – cilj je po osmih urah hoje doseči Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu.

Nemirna noč, spanje v tuji postelji nikoli ni tako udobno, kot spanje doma, zbujanje sprva zaradi mraza, nato proti jutru zaradi vročine in vstajanje nekaj čez šesto zjutraj. Za zajtrk štrudelj za katerega za večerjo ni bilo več prostora, plačilo nočitve in odhod ob 7h, kar takoj v hrib. Pred mano sta na pot odšla zgodnja planinca, ki sta se že zgodaj ustavila tudi v koči. Na srečo sta mi shodila pot po prvem izmed snežišč, ki jih je na poti potrebno prečiti. Kljub temu sta bila zame prehitra, tako ali tako sem morala pojesti še zajtrk in tako sem na križišču nekaj časa strmela v vse smeri in iskala markacije za nadaljevanje, a ker sem ju videla tam nekje zgoraj v steni pred mano, je bila smer jasna. Sonce je bilo še tako nizko, da še ni pokukalo izza gora, tako je bila hoja prijetna, čeprav je šlo samo navzgor. Kaj kmalu so se pridružili prepadi, zajle in klini, veliko teh. Izpostavljena izpostavljenost, prepadna prepadnost, adrenalina za izvoz in kljub temu nasmeh do ušes :). Kljub temu sem z vsakih prehojenim korakom, ki je moral biti kar trikrat vnaprej premišljen, vedela, da nazaj po tej poti ne grem, pa če je na drugi strani hriba ne vem kaj. Osvojila sem 2433 m visoko Koroško Rinko in s tem pridobila prvi žig na tokratnji poti. Sledila je zaslužena malica, a razgledov ni bilo več kaj prida, megla se je kadila iz povsod in skrivala vrhove za svojo kopreno. Odhod navzdol je postregel z novo zoprnostjo - že marsikdo je rekel, da so Kamniške zoprne in nekoliko nevarne zaradi krušenja kamenja, a take krušljive krušljivosti, kamenja in megle za izvoz nisem pričakovala. Malce mi je šlo vse skupaj na živce, a hkrati sem bila vesela, da sem na poti sama, saj bi me sicer skrbelo še za korake svoje družbe.

Megla je spreminjala smer in mestoma je dejansko izgledalo, da se pred mano meglini oblaki redčijo in se za mano spet zgostijo, tako sama hoja ni bila nevarna zaradi nje, markacije so se dobro videle, čeprav so bile marsikje zbledele in v poplavi velikih kamnov slabo sledljive. Še dobro, da je bila megla, da moj pogled ni uhajal na hribe vsenaokrog, ampak je bil bolj osredotočen na tla. Na tej strani je bilo šele jasno, zakaj naj do Skute ne bi šlo, snežišč je bilo nešteto, snega na robovih, kjer so se talila, je bilo ponekod tudi po meter, tako sem z mirno vestjo ubrala spodnjo pot, ki se nikakor ni izkazala za prijetnejšo in varnejšo. Sprva je šlo malo navzgor, malo navzdol, preko snežišč in kraško oblikovanih škrapljastih skal, nakar je bilo potrebno prečiti Sleme in takrat se je šele izkazala številnost zajl in klinov, vmes snežišč na poševnih stenah, izpostavljenost in takrat tudi že utrujenost od več urne hoje, plazila sem se po vseh štirih, tudi po kolenih, da bi bilo »bolj varno«. A nisem se mogla obrniti in zamenjati smeri, dol je bilo treba prit in ne navpično navzdol po najkrajši poti! Za glavo je bilo naporno kot le kaj, še sonce je začelo sijati name, čeprav se megla naokrog ni dala motit. Obrisi za njo so dali slutiti, da je pestrost hribov in vrhov okrog mene brezmejna in da bi mi dih morala jemati pokrajina, ne pa sama izpostavljenost, a morda je bilo še bolje tako, koncentracija je bila tako popolna, namenjena samo njej - poti pred menoj! In kako mi je odleglo, si lahko prestavljate, ko sem pred sabo začutila trdna tla in je zmanjkalo prepadov. A poti še ni bilo konec za danes, čeprav je moralo ostali le še dobro uro hoje. Pred mano se je sčasoma v daljavi le prikazal Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem - sredi ničesar modern "kontejner" z ležišči.

Mislila sem si, da je tahujše vse za mano in da je pot do cilja samo še navzdol, saj je bilo v eni uri potrebno priti iz okrog 2100 do okrog 1800 m nad morjem, a ni bilo dosti časa mimo, ko sem videla, da sem se uštela. Na poti so se mi postavili tudi gamsi, z bojnimi kriki so me prisilili, da sem se ustavila in jih od daleč opazovala, zrli smo si z oči v oči, nakar so tiho mašo prekinili oni in oddirjali naprej, jaz pa sem se kmalu ustavila pred novo steno, na kateri ni bilo nobene zajle, pot pa je vodila čisto ob robu s prepadom na eni strani. Utrujena sem bila že nepredstavljivo, a noge bi še šle, glava je bila naveličana izpostavljenega terena, da je kar bolelo in tokrat je svoje dodala megla. Iz doline se je širila navzgor in teren pred mano je postajal vse bolj slabo viden. Ustavila sem se pred steno, se usedla in zadihala, počakala, da se je megla nekoliko zredčila. Filmsko, kot da gora noče, da jo osvojim! Zbrala sem še zadnje moči, pogum in se pognala v steno, samo en manjši zdrs je bil vsakič potreben, da so bili moji koraki še bolj pozorni in premišljeni in po prihodu na vrh se je pokrajina pred mojimi očmi spet spremenila - številno rastlinje, borovci, čisto drug svet in čez nekaj časa sem pod seboj zagledala svoj cilj, wuhu, pa sem tu!

Sledilo je pošiljanje nekaj smsov naokrog, slik nisem prilagala, saj v megli ni bilo nobene slike, ki bi si zaslužila iti v svet in odhod v moj dom za popoldne in noč. Kosilo oziroma večerja pa še topel čaj in dočakala sem tudi ključe pripravljene sobe za dva. Ves napor me je utrudil do te mere, da sem se po postiljanju postelj kar ulegla k počitku in odspala kitico ali dve, nakar je potrkalo na vrata, vrata so se odprla in za njimi je ceu prešvican od teka navzgor (v pol krajšem času od previdenega) z nasmehom do ušes in šopkom spominčic v roki zame! <3 :) pokukal Miha. Sledila je dolga noč, z nešteto motnjami - nevihta, pa popivanje skupine pohodnikov z obveznim opaaaa ob nazdravljanju, pa zgodnji pohodniki, ki so z lučkami svetili vsenaokrog, ko so se ob kakih štirih zjutraj podali lovit sončni vzhod... - pot naprej proti Grintavcu ni imela več smisla, saj Kočna ni bila prehodna, zato sva se dogovorila za osvojitev Kalškega grebena, ali vsaj Kalške gore, če se nama ne bi več dalo hodit. Na koncu sem bila od neprespanosti, pa tudi od hoje v prejšnjih dveh dneh utrujena do te mere, da sem bila presrečna z osvojitvijo zgolj slednje in odhodom nazaj v dolino in na srečo se je tudi moj spremljevalec strinjal s tem :). Ker je bila sobota se je število pohodnikov konkretno povečalo, saj v prejšnjih dveh dneh lahko preštejem ljudi, ki sem jih srečala na prste dveh rok. Vreme se je izboljšalo do te mere, da sem končno lahko posnela par panoram prečudovitih Kamniških Alp.

Iz nevrjetno adrenalinskega 8-urnega pohoda bom še tedne, morda mesece dobivala navdih, moč in vztrajnost. Biti sam s seboj, med nebom in zemljo, med prepadom in steno, med svojim strahom in pogumom, te naredi močnejšega. In poudarek pri vsem je SAM! Že čuda dolgo nisem naredila česa velikega sama zase, sama. Moje baterije so po celem letu dela v n službah v tako kratkem času napolnjene! :)

In še tole, z tokratnjima dvema žigoma, je v moji knjižici zbrano več kot polovica žigov Slovenske planinske poti! :)

Kamniško sedlo

škrapljaste skale

podrta hiška sredi gora?

Selfi na meji :)

tja nekam pa jutri :)

gams pri gamsu - večerna selitev "narodov"

ledenik pod Skuto

Karavanke

v sončnem zahodu

češke markacije

stopinje v snegu

zajle tu

zajle tam

še več njih

meglasto

ker car nad 2000 m :)

razgled z vrha Koroške Rinke

številna snežišča - na koncu jih sploh nisem več slikala, je pa bilo skoraj jasno, čemu je toliko megle, ob tajanju tolikšne količine snega je zrak popolnoma nasičen