Vedno sem vesela, ko se gre hodit, še bolj sem vesela, ko se gre na sneg, da nahecam še koga novega za s seboj pa me totalno osreči :D. Na izbiro sem Roku dala Ratitovec, pot od Mojstrane do Vrat, morda še Lubnik ali kakšen podoben bližnji hrib, ki še čaka na moje štemplanje in izbral je enega izmed (časovno) najzahtevneših od ponujene izbire. Res sva vsak posebej skupaj opravljala trening, ki sem si ga zadala jaz (plank) in njegov dodatek (vojaške vaje, počepi in trebušnjaki) in je bilo z vsakim dnem število ponovitev vse večje, a sedaj je bil čas, da preveriva, ali sva utegnila pridobiti samo "popolno postavo" ali sva dobila tudi nekaj še kako željene kondicije za pripravo na novo hribovsko sezono, ko sonce in veter poližeta ves sneg. No, kakorkoli, ponedeljkova razjasnitev (vsaj v meteoroloških modelih, če ne že v praksi ;)) je bila kot nalašč za tokrat "neprisilno" koriščenje odvečnih ur. Odhod od doma ob isti uri kot odhod v službo, ista jutranja prometna konica, a drug končni cilj :). Bližje kot sva bila cilju, bolj je postajalo oblačno, proti koncu je začelo celo rahlo deževati, uporaba brisalcev je bila obvezna, pa taka vremenska napoved! Radar je razkril, da je modri padavinski piksel ravno in zgolj tu nad nama, ti šment! Napisala sms dežurnemu, da kaj se to pravi, da se ni treba zafrkavat ko imam jaz dopust in da naj se zrihta sonce :D, poklicala sodelavca še za dodatno "napoved" in tako sva med nekaj dežnimi kapljicami in nekaj snežinkami z malenkost odpora vseeno stopila na pot. Tokrat oba super opremljena, gamaše in pohodne palice so nama še kako prav prišle na tej dolgi poti. Shojena je bila SPP pot od Slovenskega planinskega muzeja do slapa Peričnik, katerega sva si šla pogledat še od blizu. Po sledeh divjadi in stopinjah sva za trenutek osupnila nad veličastnostjo slapu, slap mora biti v talilni sezoni še ničkolikokrat veličastnejši in večji, a vse kapljanje iz skal je izgledalo, kot bi se lesketali biseri! A še nisva bila na polovici, pripravljena na vse, no skorajda vse, sva sledila shojeni poti. Nadela sva si gamaše, s katerimi je bilo smeha in priprav :D in se pripravila na z vsakim višinskim metrom nekaj mm višjo snežno odejo. Višje in na napihanih mestih je bilo snega okrog 70 cm, meni se v večini stopinj še ni udiralo, a Rok je imel več težav. Sprva je še šlo, a sčasoma sem kar slišala mojega sopotnika, kako potiho preklinja čez izbrano pot in tolikšno količino snega. Stopinje so nama bile kljub temu v veliko pomoč, a vodile so samo v eno smer, je pohodnik v drugo smer obupal, ga je pojedel medved, sva se hecala :D. Okrog 2 km pred Aljaževim domom, ko se je SPP pot združila s cesto, je shojenega zmanjkalo, zgolj sled smuči ali sani pa ni bila dovolj za nadaljevanje. No, morda bi še vztrajala, če ne bi v čevljih čutila pluskanja, če nama žabarjema ne bi začela počasi zaradi tega rasti že plavalna kožica med prsti na nogah :D. Pomalicala sva in se odločila, da je čas za pot nazaj. Pa kaj, če nisva prišla do prvotno zastavljenega cilja, pa kaj če nisva videla Triglava! Vsaj sonce je končno začelo svetiti s polno močjo in mestoma je bilo zato prav prijetno! Pot nazaj se je ob prijetni utrujenosti in prvih bolečinah v nogah že kar malce vlekla in ko sva se pretegnila in se vsedla v avto, sva vseeno imela nasmeh skoraj do ušes, pa je bilo vseeno fino :). Odšla še na kosilo in za Roka res zasluženo pivo in odhitela novim dogodivščinam naproti.
 |
| Plaz? |
 |
| Pred tablo je bil čas, da si nadaneva gamaše in prestaviva v nižjo prestavo ;) |
 |
| Gamaše z nojem? :D zakaj :D |
 |
| Peričnik |
