Stari dobri prijatelji, pardon, prijateljice :)

Po treh tednih "počitka" od hribov je bil že skrajni čas, in že prej me je z vsakim dnem vse bolj imelo, da se na vrat na nos odpravim kam hodit. Ideja je bila na začetku velika - celodnevna z družbo ali sama, če mi ne bi uspelo nikogar dobit. Dnevov do vikenda je preostalo vse manj in nihče ni bil, zaradi slabega napovedanega vremena, zaradi osebnih planov ali pa zaradi tretjih (ne)znanih razlogov, naudušen dan tem, da me spremlja na večjem podvigu. In na koncu je prevladal strah in moje počutje je bilo tiste vrste, da nisem želela hodit sama po svetu. Tako sem se na koncu le prilagodila, del dneva namenila še drugim "aktivnostim" in se skupaj z Dašo odpravila na krajši pohod v bližini - na Polhograjsko Grmado, 898 m nad morjem. Razgledi so bili sicer borni, je pa bila pot mestoma precej mivkasta pa še cel kup borovcev raste v teh koncih, tako da je hrib prav zanimiv za obisk. Dobro uro hoda navzgor (vse bolj proti vrhu se je krepil še veter, tekom poti pa so začele padati tudi prve kapljice) ter še nekaj podobnega za navzdol in debata se je tako razgrela, da sva zgrešili pot nazaj in prišli na neko dvorišče, kjer so ravno prekrivali streho :). Je izgledalo, kot da sva prišli pomagat :D. Nama je prijazni gospod rekel, da če bi mu obljubile, da prideva poleti pomagat grabit, da bi naju zapeljal do Dvora... :) Super pohod, a vseeno čakam na naslednji vikend in bolj prijetno vreme, da spočijem svoje telo in svojega duha. Tako tokrat sicer nisem nadaljevala s Slovensko planinsko potjo, je pa Grmada del razširjene planinske poti, tako da vseeno šteje.

"Razgled proti Polhovem Gradcu" kolikor ga je sploh bilo - dokaz, da sva bili res gor. :)