Tudi tokrat sta se mojemu povabilu - ideji, ki je zrasla na mojem zeljniku, pridružili Katja in Benja. Zbiranje žigov in medalja na koncu kar 35 km dolgega pohoda sta ju vsekakor prepričali, da sta odšli z menoj. Mene pa je vodila v večini radovednost, saj me je zanimalo, kod so moje meje, koliko kilometrov lahko prehodim v enem kosu, saj je bilo prehojenih že okrog 25 kilometrov poti na enodnevnih izletih po hribih, kaj več pa res še nikoli ne.
O poti ob žici je polno zapisanega na internetu, če sem iskrena pa kaj veliko iz glave niti ne znam povedati, zato bom povedala le, da pot teče v večjem delu v bližini avtocestnega obroča okrog mesta Ljubljane, med drevesi, mimo vrtičkov, čez Golovec in le redko mimo samih hiš, zaradi česar pohodnik dobi obučtek da je nekod na deželi, ne pa le kakšen kilometer stran od centra naše prestolnice.
Pred pohodom in brez posveta z drugimi, ki so že prehodili to pot, izgleda, kot da je vseeno kod pot začneš in v katero smer hodiš. A ob hoji sami, ob vsakem prehojenem kilometru, kaj kmalu spoznaš, da mora biti vse skupaj premišljeno. Me smo pohod začele na Dolgem mostu, pri 1. kontrolni točki in se na srečo odpravile v nasprotno smer, torej namesto proti 2., proti 8. kontrolni točki. Tako je bil za nami vzpon na Golovec že v prvi polovici poti, ko so bile noge še dokaj spočite, ko je bil um še malenkost bolj motiviran in dobre odločitve smo se v drugem delu poti neštetokrat spomnile. Pot je označena vsak kilometer poti, tako smo bile ves čas zelo dobro obveščene, koliko kilometrov je še pred nami, a to ni kaj prida pomagalo pri sami hoji. Motivacije je bilo včasih manj, drugič pa...še manj :D (Bomo zmogle? Bomo, ja! :)), sploh zadnjih 10 kilometrov, ko nismo znale več niti izračunat kako dolgo že hodimo, so se nam zapletale besede in smo že bile deloma v svojem svetu, v katerem se je pred nami svetila medalja :D. Hehe. Poti brez motivacije preprosto ne prehodiš in ne prehodiš je niti s preslabo izbiro čevljev. Marsikdo je po pohodu poročal o mnogokaterih žuljih, sama na srečo nisem ulovila nobenega, je pa ob kombinaciji "poškodbe", ki mi je dnevno sledila že cel teden, danes vseeno čutiti marsikaj.
Po poti smo srečale nekaj bolj znanih in manj znanih obrazov ter cele množice starih in mladih, oblečenih športno in bolj "za na kavo", vsi na začetku še z dobro voljo in strumnim korakom, po 25 km pa raznoraznih potez na obrazu in šepajočih. No, nekateri so še vedno tekli tudi popoldne, a morda so prišli zgolj na popoldanski tek.
Na Golovcu smo srečale tudi tekmovalce teka trojk. Precej pametno so bili med seboj "povezani" z elastiko, tako da je hitrejši tekač za seboj "vlekel" počasnejšega in mu pomagal pri teku.
Pot smo prehodile v okrog 7 urah in vsekakor zmagale! Postaje in avtobusi mestnega prometa, ki so stali blizu njih, nas niso pritegnili do te mere, da bi zaključile pot pred koncem. Tako smo si zagotovile vseh 8 obveznih žigov in zares prislužile medaljo za prehojeno pot. Nasmeh na obrazu ob prejeti medalji žal ni bil tako zelo pristen v tistem trenutku, a vsekakor to še pride za nami!
