Že v sredo sem se namesto po malico odpravila na železniško postajo po vozovnico do Maribora. Končno sem želela izkoristiti že lani poleti kupljeno SŽ-EJ kartico, a me je prijazna prodajalka opozorila, da lahko dobim vozovnico še za manjši denar, da ob posebnih terminih s hitrim vlakom stane vožnja zgolj 5 €. Debelo sem pogledala. Prvotna cena vozovnice se iz 16,14 € z SŽ-EJ kartico poceni na 11,30 €, gospa pa hoče meni prodati vozovnico po še več kot pol nižji ceni, temu se reče začetniška sreča! :)
Sledilo je popoldansko kupovanje malice, "pakiranje" in seveda večerno kuhanje čaja. Pred 21h žal še nisem bila v postelji, je pa bila bolj pridna budilka, ki se je nastavila na 3:45 :D. Noč je bila pričakovano prekratka, seveda sem se umes še parkrat zbudila in preverila kako kaže s časom, ki mi je preostal za počitek pred velikim podvigom, pred velikim projektom. Ob 4:00 pa ni bilo več časa za poležavanje. Hiter zajtrk, še zadnje priprave in hiter odhod do avtobusne postaje, kjer je ob 4:50 mimo pripeljal avtobus do Ljubljane. Hecno je, da sem že ob tej uri srečala kar nekaj ljudi, kakšni čudaki (z mano vred) :D.
Vlak sem počakala na železniški postaji v čakalnici prislonjena na radiator :D, verjetno sm zgledala kot kakšen brezdomec, napol zaspana, razkuštrana in z en kup neke opreme/prtljage :).
In potem je sledila vožnja vse od 5:45 do 7:35, ko smo prisopihali, no morda bolje rečeno "pribrzeli" (glede na to, da je bil vlak hitri vlak) v Maribor. Sledil je lov na avtobus, ki vozi do takoimenovane Pohorske vzpenjače. Do tja smo se pripeljali ravno v času, ko le-ta začne obratovati, to je ob 8:30. Enosmerna vozovnica stane 4 €. (Nazaj mi je gospa dala 2 ali celo 3 čisto nove kovance Katarine Celjske.) Na gondole je navsezgodaj čakalo že kakšnih 20 ali 30 povečini starejših gospodov s smučmi in v pancarjih in ko je ura odbila 8:30 in so se "vratca" odprla so prav zdirjali do gondol, da bi bili le vsi v taprvi, da bi bili taprvi na vrhu. Resnično sem pogledala še bolj debelo, penzionisti tečejo in se grebejo za "prve"sedeže, saj ne talajo nič zastonj in malo je manjkalo, da bi naglas rekla "današnja mladina" :). Seveda nihče ni bil prej na smučišču, saj od Belvija do Areha vozi smučarski avtobus, na katerega smo se vsi naenkrat vkrcali in tudi vsi naenkrat izkrcali. Ob kupovanju karte za vzpenjačo sem prijazno vprašala prodajalko, če se je mogoče peljati tudi če ne smučaš z vozečim smučarskim avtobusom do Areha pa mi je prav nesramno odgovorila, da ne, češ da je SMUČARSKI avtobus. No, kakorkoli že, enako prijazno sem vprašala isto šoferja avtobusa, ki je z dobro voljo rekel, da zakaj pa ne.
No, morda še zanimivost. Ne vem kakšne terene imajo Ljubljanski geografi (morda zdaj počnejo kar podobnega, odkar je tudi v Ljubljani vzpenjača :P), ampak dve geografinji sta se peljali z isto gondolo kot jaz in vsakih 10 sekund odčitali temperaturo zunaj gondole. Spodaj v Mariboru je bilo okrog -2 °C, zgoraj pa smo bili na +1,5 °C. To bi tudi jaz počela :D.
Ob 9h (pet ur po vstajanju, a še vedno ne čisto zares zbujena) sem tako stala pred Ruško kočo na Arehu, kjer sem prejšnjič zaključila s Slovensko planinsko potjo in napisala informativni sms domačim, ki so edini vedeli kod se potikam.
Sledilo je iskanje prve markacije, značilne Knafelčeve markacije z enko, ki sem jih v prihodnjih urah in tudi dneh videla toliko, da se ne čudim, če se mi bodo kakšno noč še prikazovale v spanju :).
Po nekaj prvih metrih je bilo jasno. Prvi del poti je bil zratrakiran, pravzaprav je bila moja pot po progi za tek na smučeh, juhu, vdiralo se ni, le smuči so mi manjkale, da bi šel korak hitreje. Levo smreke, desno smreke, tokrat bi mi res moralo bili ime Jelka. Kaj kmalu so markacije zavile iz urejene proge, no kljub temu so pred mano že hodili ljudje, nevrjetno sem jim bila hvaležna za dobro opravljeno delo, saj je neprimerljivo lažje stopati po že narejenih stopinjah, kot delati svojo lastno gaz.
Celo nekaj sončnih žarkov je pokukalo med drevesi, a sem večino popotovanja prehodila v oblačnem vremenu. Po 50 minutah sem prišla do spodnje table. Dobro mi je šlo, računala sem, da lahko v tem tempu "prehitim" previdene čase za kakšnih 10 min v eni uri tudi v nadalje.
Marsikdaj je bilo potrebno pogledati tudi nazaj, če nisem zagledala nove markantne markacije, da sem videla, če sem še na pravi poti.
Srečala nisem nikogar. Tiho je bilo kot le kaj, dokler se nisem približala prvi vmesni točki trase - Bajgotu, kjer v bližini tečejo potočki in nekaj metrov stran tudi dva slapova Mali in Veliki Šumik.
Napol tekoč, napol zamrznjen potoček, čez katerega je vodila zgornja brv, je izgledal tako fotogeničen, da sem stopila na sredo brvi, ob stranico postavila pohodni palici in vzela v roke fotoaparat.
Takrat se je nekaj zgodilo in kar naenkrat je ena od palic padla z brvi in v vodo ter začela svojo popotovanje s tokom. No, ves čas potovanja mi ni manjkala nobena družba, a v tem (in tem podobnih nadaljnjih trenutkih) je še kako manjkal nekdo, ki bi posnel zabavne trenutke :D. Sledil je lov na bežečo palico. Lahko si predstavljate po svoje, kako je izgledalo, vaša domišljija naj ne pozna meja :D. Širina potoka je bila ravno malce večja od dolžine palice in na mojo veliko srečo je bil tok razmeroma počasen in kaj kmalu se je potok zaradi zaledenelosti zožil, tako sem palico le povlekla vn. Dovolj je bilo heca zaenkrat in raje sem se odpravila kar naprej.
Prispela sem do zapuščene Glažutarske vasi in kaj kmalu začela opažati nenavadne sledi. Okrogle, precej velike in v bližnji okolici kar nekaj čisto razbrskanih velikih kupov mravljišč. Dišalo je po medvedu, še bolj ko sem čez par metrov ugledala velik zajeten kup iztrebkov. Ne sledi, ne iztrebka nisem fotografirala, morda tudi zato, da ne bi postali še bolj resnični, ko bi bili ovekovečeni, še bolj pa zato, ker sem kar naenkrat dobila pospeške in se čimhitreje odpravila naprej.
Drevesa so bila na nekaterih predelih kar čez in čez prekrita z lišaji. Ob hitrem koraku sem kmalu prišla do manjše jase in pred sabo sem zagledala košček modrine.
Na tabli je pisalo, da je do Koče na Klopnem vrhu še 10 minut. Čez 5 minut hoje je na tabli pisalo še 5 minut. Čez 5 minut hoje sem pred sabo zagledala kočo.
Ampak ta koča ni izgledala kot planinska koča, zato sem zvedavo, iskajoč kakršnikoli drug objekt odšla še naprej po poti in čez nekaj metrov v daljavi zagledala še eno malo hiško, izgledala je kot kakšna meteorološka hiška, kaj pa je bila pa kdove.
In potem sem jo zagledala. Pravo planinsko kočo. Ko sem se ji bližala je pred njo stal džip, ob njem pa dva človeka, gotovo sta me videla. Kljub temu sta odpeljala, še preden sem prišla do koče in koča je bila zaprta :/. Zunaj me je na srečo čakal vsaj žig, a kljub temu sem se preteklo uro nadejala toplega obroka in svežega čaja.
Ni bilo druge možnosti, kot da pomalicam malo iz svojega ruzaka iz odhitim do nove Koče, zato sem se okrog 13h že ustavila na samem Klopnem vrhu, ki je začuda kar sredi gozda na čisto ravnem terenu :). Tam me je čakala še vpisna knjiga, kjer sem opravila svojo "dolžnost", se vpisala in napisala svojo točko prihoda ter odhoda, vkolikor bi šlo kaj narobe in bi me kdo moral iskat.
Sledila je spet pot med smrekami in vmes tudi kakšnim drugim drevesom ter seveda med raznoraznimi oznakami poti. Vmes so bile tudi rumeno modre markacije, ki so markacije Poti kurirjev in vezistov, ki se deloma tudi pokriva s Slovensko planinsko potjo.
Tu naprej je bila pot večinoma narejena s kolesnicami štirikolesnikov. Hvala voznikom! A se seveda poti štirikolesnikov niso ves čas pokrivale z markacijami. In kot nejeverna Veronika sem na teh delih zaupala raje markacijami (aja, seveda zato, ker sem vmes nekako zašla, ker sem že na prejšnjem odseku sledila nekim stopinjam, ki so šle po glavni cesti - v napačno smer - namesto da bi iskala naslednjo markacijo, ki je ni in ni bilo na spregled). Večkrat se je tekom poti izkazalo, zakaj je mestoma štirikolesnik izbral drugo pot, saj je bil teren (šotno barje) poln majhnih potočkov, še več pa ledenih površin nad njimi, ki največkrat moje teže niso zdržali in večkrat sem zajela vodo v pohodne čevlje:/.
In potem sem jo kmalu zagledala, Kočo na Pesku in blizu nje še spomenik kuriju (spodaj). Kar nekaj avtov parkiranih pred kočo je potrjevalo, da je ta koča vendarle odprta. Ampak pojavilo se je še drugo vprašanje. Ura je bila ob tem trenutku okrog 15h, naslednja točka s planinsko kočo je bila od te oddaljena 3 ure in 15 minut, vsi pa vemo kako hitro je pozimi in še posebno v bolj oblačnem dnevu tema, tako bi morala dobiti prenočišče v tej koči.
In ja, sreča je bila na moji strani. Prenočišče je bilo! Mala topla sobica, kot naročeno. :)
Po skoraj 30000 korakih - nekaj več kot 20 km hoje je bil skrajni čas za počitek.
Nisem izgledala tako slabo, soba pa tudi ne, no morda malce postrani :).
Privoščila sem si še kosilo/večerjo - segedin s polento in solato in končno prišla tudi do svežega vročega čaja.
(Desni napis na vrečki sladkorja nikakor nujno ne velja.)
Po 16h sem začela s počitkom. Koča je tako "fensi", da je imela še celo tuše in sobo s televizijo in samopostrežni "hotelski" zajtrk. Glavni del počitka je bilo prebiranje vodnika po SPP, pot s prstom po zemljevidu in preučevanje vseh možnih scenarijev jutrišnjega dne. Skoraj sem se že odločila, kljub temu je še obstajalo nekaj možnosti, ki sem jih pustila za tehtanje med spanjem in za naslednje jutro, ko bi videla, kako je z mojimi nogami in splošnim počutjem. Bo pot šla naprej ali bom prej ali slej "odstopila".
Okrog 19h sem se odpravila kar spat. Od štirih zjutraj in vsej hoji je bil dan že kar dolg. Ni bila ena ura mimo, ko sem zaspala in se tudi že zbudila. Hrušč in trušč s hodnika sta me prebudila. Prižgala se mobilni telefon in ugledala neodgovorjene klice in sms-e, domači so že spraševali kdaj pridem in namigovali, naj bo to čimprej, torej sem v svoje načrte prihodnjega dne delno morala vključiti tudi njihove "želje". Poskusila sem ponovno zaspati, a je bilo vroče kot v "peklu". Začela sem se ukvarjati s starim radiatorjem. Na "navoju" je pisalo "hell", "chill" in "*", kakorkoli in kamorkoli sem vrtela, ni bilo sprememb. Tako ali drugače sem sčasoma spet zaspala in se čez čas spet prebudila.
Naslednji dan sem vstala okrog pol sedmih se spet nazaj pohodno oblekla in naredila delni načrt. Noge niso bolele, volje je bilo spet kar veliko, no utrujenost od včerajšnjega dolgega dne se je vseeno le poznala. Odšla sem na zajtrk, ki je bil res pester, temu primerno tudi drag. Bilo je vse od hrenovk in kuhanih jajc do kosmičev, jogurtov, sadja in peciva. Šla sem plačat prenočišče in vso pojedeno hrano, na koncu sem dala nekaj manj kot 29 evrov, kot je cena prenočišča s polpenzionom, saj sem prenočišče plačala polovično s Planinsko izkaznico, je bilo pa od hrane kar nekaj stroškov. Skoraj sem se že odpravila, ko za mano zakličejo, gospodična, gospa, a lahko prosim malo počakate. Uf, sem si mislila, kaj sem pa sedaj (narobe) naredila!? Nakar reče lastnica tja v kuhinjo nekaj, prinesejo nekaj v plastični embalaži, pristopi do mene in mi poda roko ter reče "Vse najboljše! :)". Uf, kakšno presenečenje! in res zelo prijazno od njih, česa takega pa še ne. ;) gratis velika štrudla z borovnicami za rojstni dan :) (drugo leto grem spet kam tako ta čas prenočevat :P). Res so nekaj mutile že ko sem plačevala, češ, a da grem jaz že danes od tu, da so mislile, da grem šele v ponedeljek...
Ob 8h sem se tako z nasmehom na obrazu in še vedno rahlo presenečena odpravila na pot proti Lovrenškim jezerom. Kar za celo pot sem si prižgala še "mp3-player", da sem le imela nekaj družbe, pa še korak je bil lažji ob zvokih včasih bolj veselih, včasih žalostnih, včasih počasnih, včasih poskočnih melodij.
Pot je sprva vodila do Mašinžage - spodnje postaje žičnice na Rogli, kjer sem že neštetokrat smučala v mladih letih - in njihovega akumulacijskega jezera, ki ga uporabljajo za zasneževanje - teh jezer je v bližini smučišč na tem območju Pohorja kar nekaj.
Tudi v to smer je bila pot delno shojena, zvožena, steptana s smučmi. Kaj kmalu sem prišla do table in potočka, ki sta označevala začetek območja Lovrenških jezer. Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo ob prečkanju spodnjega potočka, napisala bom samo tole - spet sem se spraševala, zakaj ni z mano nikogar, ki bi prizor posnel :).
Potem pa se je teren začel dvigat, drevesa so se redčila in končno sem dočakala razgled in ne samo enega. Občasno sem se samo ustavila in se odprtih ust zagledala v daljavo, v prečudovite razglede, ki jih je zaznalo moje oko.
Kmalu sem prišla do odcepa za Lovrenška jezera. Pot ni vodila mimo njih, kljub temu sem zavila iz poti par metrov na razgledni stolp.
Jezerca so bila prekrita s snegom in skrita med borovci. Pot je vodila naprej po zasneženih lesenih "plohih", ki so bili mestoma kar nevarni zaradi zaledenelosti.
Sledila je pot proti Ribniškemu vrhu. Večino časa so me spremljali nevrjetni razgledi in obširne snežne planjave.
Prišlo je do problema, da je bila od roba snežne planjave do naslednjega roba razdalja tolikšnja, da ob pomanjkanju dreves ni bilo razvidno, kam gre pot. Prvič mi je uspelo z intuicijo zaviti v pravo smer, a v drugo ni šlo več tako na lahko. Sledila sem eni izmed sledi štirikolesnika, a ni in ni bilo na spregled nobene od markacij, zato sem se po kakšnem kilometru obrnila in odšla nazaj ter se zazrla v daljavo. Nevrjetno, kako dobro oko mora človek kdaj imeti, da najde tisti rdeče-beli krog. In potem sem jo le zagledala na robu gozda.
Ob sicer precej zamrznjenem "potoku" so bili na veji zraven celo plastični lončki, kamor bi si mimoidoči pohodnik lahko natočil vodo :).
Že dopoldne je začelo močneje pihati, krošnje smrek so se premikale nekaj decimetrov levo in desno, spet sem morala obleči tako rokavice kot kapo, še najbolje pa dodati še kapuco in se zapeti do vrha. Kmalu sem prisopihala na Ribniški vrh. Vsak vzpon me je že pošteno utrudil, motivacije je zmanjkovalo, grizla sem kolena in pete in včasih sem se morala prepričevat, da samo še do naslednje markacije, ampak višje sem bila in bližje prečudovitim razgledom, lažje je šlo.
Vrh je bil kopen, na njem pa partizanski spomenik.
Od daleč sem zagledala tudi Ribniško kočo in mojo drugo ovekovečeno Kelvin-Helmholtzovo nestabilnost! :)
(Panorame so nastale žal črnobele, ups! :))
Pred kočo me je čakal premraženi metulj.
Smučišče Ribniško pohorje že 4 leta ne obratuje več, to se pozna tudi pri številu turistov in posledično pri prenočiščih v koči. Oskrbnica je kljub temu rekla, da bodo prihodnji teden odprli eno manjšo progo za otroke in bodo v prihodnjih dneh imeli vsaj nekaj obiska s strani šol.
Tudi tu imajo svoje akumulacijsko jezero, na nasprotni strani hriba pa je vidno še eno od smučišč.
Ob odhodu z Ribniškega vrha sem srečala prvega pohodnika v obeh dneh in sicer starejšega dolgolasega turnega smučarja. Kaj kmalu sem prišla do razpotja in na tem mestu končala pot Slovenske planinske poti ter se odpravila navzdol proti Mislinji, po lepo označeni planinski poti.
V dveh urah sem se morala spustiti okrog 900 m nižje. Med potjo je posijalo celo sonce, snega pa je bilo vse manj. Ugledala sem še tretje živo bitje (no bili sta dve naenkrat) na svoji poti. Pozirali sta pred fotoaparatom in me zvedavo gledali (če bi znali govorit, bi tudi oni rekli: "a ti pa kar sama" :)), nato pa odhiteli naprej svojo pot in prav tako tudi jaz.
Pot navzdol se je skoraj na koncu zakomplicirala. Prišla sem do prvih hiš, srečala prijazno gospo, ki me je usmerila proti spodajležečemu mestu in kmalu prišla do novih hiš. Kaj kmalu se je razlegel lajež in hitreje kot sem mislila, je bil ob meni pes. Veste, koliko me je skupaj in verjetno veste tudi koliko je skupaj bernardinca, bila sva 1:1 in pes ni bil nič kaj prijazen. Lajal je in renčal in kar je še "najbolje", bil je odvezan:/. Uf! Nikakor ni bil navdušen nad menoj. Toliko sem imela opraviti z njim, da nisem videla kam gredo naslednje markacije. Sčasoma se je iz garaže prikazala gospa, oblečena v mehaniški kombinizon, saj je popravljala avtomobile in pomirila psa, mi povedala, kam gre naprej pot, a čez par metrov sem spet prišla do odcepa, kjer bi morala mimo hiš po bližnjici. Tokrat sta bila tu dva odvezana lajajoča psa in nikakor mi ni bilo do tega, da se poskušam otepati dveh naenkrat, zato sem jo ubrala kar po dolgi vijugajoči se cesti.
Čez čas sem le prispela v dolino, v mesto Mislinja. Od tam sem odhitela na avtobusno postajo, se odpeljala do okrog 10 km oddaljenega Velenja in tam s pomočjo navodil Velenjčanov našla železniško postajo. Tokrat sem koristno uporabila SŽ-EJ kartico in za vozovnico do Ljubljane (z dvema prestopoma v Celju in Zidanem mostu) odštela slabih 6 evrov. Videla sem TEŠ v vsej svoji veličini, pa velike zunanje bazene ob hišah v Polzeli.
Ob vstopu na vlak je kazal števec korakov zgornjo številko, do doma pa sem jih nabrala še toliko, da je bilo končno število 33170 korakov. Tudi ta dan sem prehodila nekaj več kot 20 km. In dogodivščina je šla počasi h koncu. Bilo je res super. Včasih je korak tekel težje, včasih so bili napori tako veliki, da sem mislila, da ne bom zmogla, ampak tako ali tako je vse v glavi. Žrtev ni bilo, kljub temu, pa se je v zadnjem času ena od starih plomb odločila, da noče biti več del zoba in se bo raje pridružila mehkemu bonbonu, en davek pa vendar le mora bit po vsem lepem!
Se že veselim naslednjih podvigov in pohodov, upam, da se mi v prihodnje pridruži še kdo zraven :).
Še dokazi...
