Ste?
No, to vsekakor ni hrib, na katerega pomislite najprej. Poskusite še enkrat in se tokrat bolj potrudite. Pobrskajte po spominu, vklopite vse čute, ga sedaj imate?
To ni hrib, na katerega ste si najbolj od vsega želeli iti, to ni tisti, katerega ste največkrat osvojili, ampak je tisti, kjer se vam je zgodilo nekaj posebnega, neponovljivega, edinstvenega. In ravno zato, ker tega hriba verjetno ne bo izbralo veliko vam poznanih ljudi, je za vas še toliko bolj dragocen. Morda ga boste obiskali zgolj enkrat, morda mnogokrat, a tisti topel občutek bo ostal in se bo ob omembi imena razširil po vaših žilah. Veste o čem govorim? Moje gore ne bi izbral nihče, menda z razlogom, a ravno moji razlogi me prepričajo v moj prav. Pa da ne bom preveč modrovala in bom pretkano ohranila ime le zase, vas bom speljala na drugo pot-na mojo Slovensko planinsko pot. :)
Za pot so me navdihnili številni blogi, še najbolj Piin "Hodim, torej sem" in sošolčev 30-dnevni plan po SPP, tekom tega leta pa sem ob pogledu na slike iz že prehojenih tras in na slike tistih, ki še čakajo na moj obisk, "dihala" skupaj z Andrejem, ki je vso pot pretekel. "Ala mu vera!" :) In kljub temu, da mnogi niste razumeli, zakaj želim na tak ali drugačen način prehoditi prav celo pot in ne pobrat samo žigov na vmesnih točkah, še vedno vztrajam pri tej ideji. Resda zaporedna hoja po poti ni uspela, zaradi prevročega poletja, poškodovane poti blizu Grohota in pa seveda zaradi mene, ker se mi je mudilo letos še na Triglav. Suhega in sončnega novembra in decembra nisem izkoristila za pohajanje po kopnih hribih, dostopnost številnih dvatisočakov, ki me še čakajo, je bila primerna praktično za vse, a čas in številne obveznosti, ki sem si jih nakopala z novim "šolskim" letom niso večinoma dopuščali niti prostih vikendov, kaj šele energije za potepanje. Tako je bila zadnja trasa s SPP narejena že davno tega, 14. septembra, od zadnjega podviga pa je minilo tudi že več kot mesec dni in od takrat je bilo osvojenih zgolj nekaj bolj ali manj lokalnih hribčkov, no pa v sklopu društva še Golaki, ki za žigosanje še pridejo na vrsto.
Dnevnik za zbiranje žigov, ki so ga izdali v letošnjem letu, ki že "maha s svojim repom", vsebuje nekaj novih točk za zbiranje žigov, tako me že sedaj srbijo pete, da bi poskusila prehoditi SPP ponovno (potem, ko mi seveda uspe cela pot prvič), a tokrat zares brez preskakovanja naprej in nazaj.
Letos sem zbrala 27 žigov od skupno 75 in 3 v razširjeni SPP. Več kot 200 prehojenih kilometrov in kar nekaj višinskih kilometrov. In kot se spodobi ob pogledu skozi leto nazaj, se mi ob spominih in slikah, ki se mi prikazujejo pred očmi, smeje srce in duša.
Hvala vam gore, za vse razglede, vse izzive, vse zgodbe, ki ste mi jih dale letos! Še zdaj čutim ves adrenalin s plezalnih poti, ožganine od vročega poletnega sonca po nogah in rokah, strah ob pogledu na medvedove sledi, mir, ki se razlega ob jutranjem sončnem vzhodu in se spominjam vseh pisanih razgledov tja dol, kjer sem doma. Vedno boste, če boste zaupali vase, našli pot skozi metež, osvojili osvojljive vrhove in bili poplačani za ves trud in vztrajnost. Zato hodite, plezajte, preprosto premikajte se skozi življenje. Nikoli, ampak res nikoli si ne dovolite ostati na istem mestu dalj časa. Ne gradite zidov okrog sebe, če pa vam to že uspe, jih vedno znova tudi preplezajte in pokukajte, kaj se skriva za njimi. Svet je preprosto lep in naj bo tak tudi v prihodnjem letu.
Vse lepo v 2016 in srečno na vaših poteh, v gorah, tistih nad 1000 m nadmorske višine in tistih, ki jih življenje samo postavi na naše poti, zmagajte in se razgledujte z vrha za najlepšim razgledom - na prehojeno pot!
Veronika
